V Piran se je treba zaljubljati počasi. Najprej je to občudujoča ljubezen na prvi pogled iz daljave: gneča hiš, ki se na jeziku kopnega zajeda v morje, na hribu nad njimi jih varuje veličastni Sveti Jurij. Po ozkih kamnitih ulicah že stoletja vrvijo ljudje in hodijo po svojih poteh. Včasih z jezo prinesejo razočaranja in nagubajo čelo, drugič širokogrudno raztresajo smele načrte in vedro gledajo naprej. In na koncu dneva, ko žareče sonce utone v morje, je za vse lepega več. Iz doživetih trenutkov potem nastajajo zgodbe, nekatere med njimi zorijo v legende, ki z vetrom potujejo skozi čas in nas povezujejo. 

− Barbara Habič in Slavko Pregl