Pričujoča knjiga se obrača k delom, ki so nastala v naših krajih od časov sv. Viktorina Ptujskega in imenitnega epitafa škofa Gavdencija v bogatem zaporedju v naslednjih več kot tisoč letih: ker je jezik po večini latinski, je to samo po sebi izkaznica intelektualno in kulturno izbrušenega okolja.

Nataša Golob

To izjemno in izvirno delo je pomembno za zgodovinopisje, umetnostno zgodovino, primerjalno literarno vedo in kulturologijo. Ugotovitev avtorice, da je bila knjižna kultura v srednjem veku na naših tleh neprimerno bogatejša, kot smo domnevali doslej, bistveno spreminja in dopolnjuje našo vednost o tem obdobju. Gre za vrhunsko in prelomno znanstveno raziskavo. Čeprav etnična pripadnost v srednjem veku ni bila bistveno določilo, nam ne more biti vseeno, kakšna je bila zgodovina kulture v naših krajih. Nataša Golob prepričljivo dokazuje, da srednjeveške slovenske pokrajine niso bile provinca brez knjig, temveč enakopraven segment tedanje evropske kulture. Upravičeno je mogoče pričakovati, da bo s tem delom avtorica vplivala tudi na dvig slovenske kulturne samozavesti.

Boris A. Novak