Alojz Žagar v knjigi V kovačnici življenja  piše tudi o Ciril-Metodovem društvu: »Takratnemu predsedniku Cirilmetodijskega društva je nekdo pisal strogo pismo. Iskali so tistega, ki je pismo napisal. Skušali so ga odkriti po pisavi. Pozneje smo zvedeli, da je bil avtor pisma zaradi svojega 'zločina' kar nekaj časa zaprt.

V pojasnilo naj omenim, da je Cirilmetodijsko društvo katoliških duhovnikov ustanovila partija. V društvu naj bi vstopili narodno zavedni duhovniki. Nekaj jih je vstopilo v skladu s svojim prepričanjem, nekaj zaradi pritiska na območje zaradi ljubezni do miru. Vse to naj bi povzročilo razdor med duhovniki ter med duhovniki in škofi. Škofje so dali izjavo: Non expedit - ni primerno, da bi bili duhovniki bili člani društva, ki ga škofje niso potrdili.

Člani so uživali nekatere ugodnosti. Dal čas tako lahko učili verouk v šolah. Bili so socialno zavarovani, medtem ko drugi ne. Laže so dobili potne liste. Ob kakšnih 'zločinih' se je z njimi postopalo bolj v rokavicah in še kaj. Veljali so za 'ljudske' duhovnike, ko smo bili ostali znova in znova ožigosani kot protiljudski. «