Noč je bila dolga in neuspešna. Simon in njegov brat Andrej sta ribarila na jezeru, toda ribe niso prijemale. Z drugimi ribiči sta na obali čistila mreže. Simon je komaj čakal, da bodo končali. Veselil se je dobrega zajtrka in nekajurnega spanca. Nekatere noči so bile take. Morda bodo imeli naslednji dan več sreče.

Ko je Simon zaslišal, da je nekdo na obrežju, je dvignil pogled. Seveda! Bil je Jezus, učitelj, ki jih je učil in ozdravljal bolne. Kot po navadi ga je obdajala množica ljudi, ki so se veselili njegovih čudežev in komaj čakali, da bodo slišali, kaj ima povedati.

Ko je Jezus prišel bliže, je pogledal Simona. Ne da bi odvrnil pogled, mu je pomignil. Ali Jezus hoče, naj grem v čoln? se je spraševal Simon. Kaj hoče ta mož od mene? Kdo misli, da je, ko pričakuje, da ga bom vzel s seboj na krov?

»Lahko odveslaš na odprto?« ga je vprašal Jezus. »Ljudje me bolje slišijo, če jih učim od tam.« Simon je mislil samo na to, kako močno si želi zlesti v posteljo in se naspati. Vendar ga ni mogel zavrniti, zato je odveslal. Nato se je Jezus obrnil k množici, sedel in jo začel učiti. Simon ga je že slišal govoriti, vendar si vseeno ni mogel kaj, da ga njegove besede ne bi prevzele. Ni bilo dvoma, Jezus je znal pritegniti pozornost ljudi.

Vemo, kaj se je zgodilo potem. Življenje Simona Petra se je v tistem trenutku obrnilo na glavo, samo zato, ker ga je Jezus povabil, naj mu sledi. Prišel je v njegov čoln, kjer se je Peter počutil najbolj doma, kjer je preživel največ časa in kjer je služil za preživetje.

V postnem eseju si bomo ogledali, kako je Jezus izbral Petra, ga spremljal ter vstopil na njegov čoln in v njegovo življenje. Ogledali si bomo tudi, kje nas je Bog spremljal v preteklosti, kako to dela zdaj in kako lahko milosti postnega časa dovolimo, da nam pomaga, ko se mu bomo odzvali.

Celoten postni esej si preberite v novi številki revije Beseda med nami.