Na Skalnici, zdaj bolj znani kot Sveta Gora, sta pred 300 leti Marija in Jezus na oltarni sliki dobila zlati kroni. Čast, ki so jo deležne le nekatere milostne podobe v romarskih cerkvah. Podoba svetogorske Matere Božje je bila kronana druga zunaj italijanskih dežel. Prva je to čast imela Marijina podoba na Trsatu leta 1715, tretja pa septembra leta 1717 v Čestohovi.

Slovesnost ob 300-letnici kronanja podobe Svetogorske Matere Božje bo na Sveti Gori v nedeljo, 25. junija. Vodil jo bo apostolski nuncij v Sloveniji mons. Juliusz Janusz.

Upokojeni koprski škof mons. Metod Pirih je zapisal, da so romarji »s češčenjem milostne podobe, z molitvami, spokornimi in dobrodelnimi dejanji in številnimi pesmimi vnaprej okronali za kraljico. Hoteli so reči: Ti bodi naša Kraljica, bodi z nami, spremljaj, varuj nas in brani. Ravnali se bomo po tvojem zgledu.«

Zidava cerkve

Veličastna bazilika na Sveti gori nad Solkanom že stoletja privablja romarje od blizu in daleč. Tam se je leta 1539 Urški Ferligoj iz Grgarja prikazala Marija. Že kmalu po začetku prikazovanj so izprosili dovoljenje oglejskega patriarha za zidavo nove cerkve. Hieronim attems, namestnik tedanjega goriškega glavarja, je daroval zemljišče na vrhu Skalnice in leta 1541 so začeli zidati. 12. oktobra 1542 je bila posvečena mogočna triladijska cerkev. Leto dni pozneje je oglejski patriarh Marco Grimani (1494–1544) svetogorski cerkvi podaril sliko na cedrovem lesu. Na njej je podoba Marije z Jezusom v naročju, ob njej pa sta prerok Izaija in sv. Janez Krstnik. Delo pripisujejo beneškemu slikarju Jacopu Palmi st., katerega pravo ime je bilo Jacopo Negretti (1480–1528).

Priprave na kronanje

Gvardijan na Sveti Gori p. Romuald Sitar je ob prošnji v Rim, da bi kronali Svetogorsko kraljico, omenil priljubljenost gore med romarji in čudežna ozdravljenja. Vatikanski kapitelj je gvardijanovo prošnjo poslal oglejskemu patriarhu Dioniziju Delfinu, ki je potrdil navedbe v prošnji, zato je kapitelj kronanje odobril.

Dr. Renato Podbersič ml. v članku v reviji Slo, časi, kraji, ljudje, navaja, da je gvardijan p. Sitar razposlal vabila po deželi in celo v Beneško republiko, ker je želel, da bi se slovesnosti udeležilo veliko vernikov. Ljudstvo je novico sprejelo z navdušenjem, kajti svetogorska milostna podoba je bila komaj druga, ki je dosegla čast kronanja zunaj italijanskih dežel.

Vatikanski kapitelj je p. Sitarju sporočil, da kronanja zaradi avstrijsko-beneških nesoglasij ne bo opravil oglejski patriarh, temveč njegov pooblaščenec, izbran je bil pičenski škof Jurij Frančišek Ksaver de Marotti, kronanje se je zgodilo na Travniku v Gorici.



Slovesen dan v Gorici

Kronanje Svetogorske Marije je bilo 6. junija 1717. O tem dnevu je Podbersič zapisale: »Na tretjo nedeljo po binkoštih, 6. junija 1717, se je Goriška zgodaj zjutraj prebudila ob streljanju možnarjev, ki so naznanjali veliko slovesnost. Hkrati so se oglasili številni zvonovi, ki so prispevali k slovesnemu razpoloženju. Ob štirih zjutraj so na Sveti gori dvignili milostno podobo z velikega oltarja, da bi jo odnesli na kronanje v Gorico. Štirje patri, oblečeni v levitsko opravo, so jo postavili na nosilnico, ki je bila pregrnjena s pozlačenim suknom. Nato so se odpravili na pot v spremstvu številnih Marijinih častilcev. Ob vznožju Svete gore, proti Solkanu, so jih že čakali pičenski stolni prošt Giovanni Fattori in številni goriški duhovniki. Slavnostni sprevod je v procesiji z molitvami in pesmimi nadaljeval pot proti Gorici. Pri mestnih vratih v Gorici se je sprevod ustavil, kajti milostno podobo je tam pričakal pičenski škof. V njegovem spremstvu so bili številni duhovniki, plemiči, meščani ter nepregledna množica ljudstva. Z goriškega gradu so zagrmeli topovi in mestna godba je zaigrala pozdravno pesem.

Procesija je šla proti Travniku v Gorici. Pred palačo grofa Th urna, kjer je danes prefektura, je stal posebej za to pripravljen oltar, na katerega je škof položil dragoceno podobo. Na trgu se je zbralo več kot trideset tisoč ljudi. Vsem navzočim so najprej prebrali pismo, s katerim je vatikanski kapitelj dovolil slovesno kronanje. Med ljudmi je vladala osupljiva tišina. Nato je škof Marotti zmolil k Sv. Duhu in opravil vse predpisane molitve. Sledilo je samo dejanje kronanja, ko je škof z lastnimi rokami na Marijino in Jezusovo glavo položil dragoceni kroni. Znova so se oglasili topovi, pridružila se jim je godba, zbrano ljudstvo pa je zapelo zahvalno pesem.«

Kronanju je sledila pontifikalna maša. Romarji so Svetogorsko Marijo, preden se je naslednji dan vrnila na Sveto Goro, lahko počastili v župnijski cerkvi v in samostanski cerkvici uršulink in klaris v Gorici ter v frančiškanskem hospicu v Solkanu.

Kroni za Marijo in Jezusa je darovala Ljubljančanka Ana Katarina pl. Schellenburg. V kronah je bilo osem unč čistega zlata (227 gramov), okrašeni pa sta bili s tridesetimi biseri, s triindvajsetimi diamanti in s petdindvajsetimi drugimi dragocenimi kamni.

Svetogorska kronana Marija še vedno z veliko ljubeznijo gleda na naš narod in nam želi izprositi mnogih milosti, če jo le prosimo zanje.


Preberite tudi:

»Jaz pa stojim na gori kakor prej!«
Svetogorska Kraljica drži besedo