Vladimir Kos se je rodil v Murski Soboti 2. junija 1924. Odraščal je v Mariboru, kjer so ga zajele stiske druge svetovne vojne. Okupator je njegovo družino izselil v Srbijo, on pa se je v zadnjem trenutku umaknil in odšel v Ljubljano, kjer je nadaljeval šolanje na klasični gimnaziji. Junija 1942 so ga italijanski okupatorji odvedli v internacijo v taborišče Gonars, od koder se je vrnil šele v maju 1943. Po maturi je vstopil v bogoslovje. Maja 1944 se je pridružil domobrancem. Ob koncu vojne je med slovenskim eksodusom odšel na Koroško, se izmaknil vrnitvi in odšel v Rim, kjer je nadaljeval študij teologije. Leta 1950 je doktoriral iz filozofije in bil posvečen v duhovnika, čez tri leta pa vstopil v Družbo Jezusovo in se odločil za misijonsko delo na Japonskem. Z vatikanskim potnim listom je 13. maja 1956 prispel v Tokio, kjer je poučeval filozofijo na univerzi Sophia in misijonaril v tokijskih predmestjih. »Ob dopoldnevih sem predaval na univerzi, se gibal v 'visokem miselnem svetu', preostali čas pa sem bil med cunjarji in pobiralci smeti. Pol moje pisarne na univerzi je bilo skladišče – sodelavci so mi prinašali stvari, da sem jih razdelil med revne. Seznanjal sem sodelavce z življenjem revnih v jezuitskem zavetišču in prek njih in njihovih priporočil sem prišel do ljudi, ki na Japonskem razpolagajo z denarjem,« je pred leti povedal v pogovoru za Družino. Kot politični izseljenec je vse do leta 1993 živel brez slovenskega državljanstva. V Slovenijo se je prvič po vojni vrnil leta 1995. Od svojega odhoda čez Karavanke je vse do danes ohranil tesno povezanost s slovensko kulturo in tudi v okolju Daljnega vzhoda ustvarjal kot slovenski pesnik.

Največji pesnik emigracije
Širša slovenska javnost spoznava p. Vladimirja Kosa šele zadnja desetletja predvsem kot pesnika – prvi dve pesniški zbirki (Marija z nami je odšla na tuje in Deževni dnevi) sta izšli v taborišču Peggez na Koroškem, leta 1955 so mu pesniško zbirko Križev pot prosečih izdali v Argentini. V Sloveniji je prva Kosova pesniška zbirka izšla šele leta 1997, različne slovenske založbe, med njimi tudi založba Družina, izdale še okoli dvajset Kosovih pesniških zbirk, stroka pa ga je kot »največjega pesnika emigracije« uvrstila v novi leksikon Slovenska književnost. Leta 2014, ob svoji devetdesetletnici, je prejel nagrado Prešernovega sklada za zbirki Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi.



Zorko Simčič o dve leti mlajšemu prijatelju:
V Buenos Airesu so kosove pesniške zbirke, proza in kritične misli izhajale predvsem po zaslugi Kosovega dobrega prijatelja Zorka Simčiča. Korespondenca med njima je obsežna, več desetletij sta si pošiljala pisma v Argentino in na Japonsko. Leta 2000 je Zorko Simčič v prvo pesniško zbirko, ki je izšla pri založbi Družina, o prijatelju Kosu zapisal: "Odkar so v domovini izšle njegove izbrane pesmi Cvet, ki je rekel Nagasaki, (1998), knjiga, kateri je litararni zgodovinar France Pibernik dodal tudi zajetno študijo o Kosovi dosedanji pesniški poti, hkrati pa tudi kronologijo njegovega dela, je Vladimir Kos vstopil v slovensko literarno zgodovino in to kot avantgardist slovenske poezije. Če se Kos kot mislec ukvarja s temami, ki so »vzete in sodobnega intelektualnega življenja (domovina, zdomstvo, tujstvo, kultura, politika in teologija)« (dr. Jože Pogačnik), je pa njegov pesniški svet »nadvse zanimiv, ker njegova poezija pomeni vzporednico pesniškim dogajanjem v domovini v povojnem času, še posebej v obdobju našega modernizma.« (France Pibernik). Do leta 1990 zamolčanemu pesniku je vsekakor danes že dano pripadajoče častno mesto v naši literarni zgodovini."

več o p. Vladimirju Kosu:
http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/58-26-Aktualno-11?Open

http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/slovenske-pesmi-z-japonskih-otokov?Open