»Frančišek, papež, ki privlači verne in neverujoče« je bil naslov Družinine debatne kavarne v sobotnem programu knjižnega sejma. Povod za razpravo, v kateri so poleg moderatorke Manice Ferenc sodelovali novinarka Radia Ognjišče Marjana Debevec, publicist dr. Aleš Maver in teolog dr. Anton Štrukelj, so bile knjige papeža Frančiška in biografije o njem, ki so izšle pri založbi Družine kmalu po njegovi izvolitvi (Odprt um, verujoče srce, ki jo je napisal Frančišek še kot kardinal; Frančišek – življenje, ideje, misli vatikanista Andrea Torniellija; Frančišek – papež s konca sveta, ki prinaša papežev življenjepis in številne fotografije iz mladosti, duhovniških let in njegove poti na Petrov sedež, pa tudi uvod kardinala Franca Rodeta, papeževega dobrega znanca).

Kot prvi izziv sogovornikom je bila ponujena prav izjava kardinala Rodeta, da bi novi papež dal ženskam v Cerkvi večjo vlogo. Ali to denimo pomeni, da bi lahko v prihodnosti Radio Vatikan vodila urednica?
Novinarka Marjana Debevec si tak »scenarij« zlahka predstavlja. Papeževi nastopi dejansko kažejo na njegovo zavedanje, da je Cerkev v preteklosti v marsičem zanemarila karizmo žensk, njihovo vlogo in poslanstvo, ki pa seveda ni enako moškemu – recimo pri duhovništvu. Papeževa izjava v pogovoru za jezuitske revije, v katerem je dejal, da je bila Marija večja od apostolov, pa ima seveda tudi jasno sporočilo o pomenu ženskih darov za Cerkev.





Kako drugačen je Frančišek?

Eno osrednjih vprašanje debatne kavarne je bilo povezano z domnevno bistveno razliko papeža Frančiška v primerjavi z njegovimi predhodniki, o čemer nas pogosto prepričujejo mediji.

Seveda obstajajo razlike, se strinja teolog dr. Anton Štrukelj, a gre za razlike na osebnostni ravni. Benedikt XVI. in Frančišek sta kot osebnosti, po svoji kulturi, izobrazbi, načinu delovanja razumljivo različna, kot smo si različni vsi ljudje, »v veri pa sta si enotna«. Kot zunanjo potrditev te enotnosti je dr. Štrukelj opozoril na prvo okrožnico sedanjega papeža Luč vere, ki je dejansko »dar predhodnika«, ki se mu Frančišek tudi izrecno zahvaljuje za to, da je pripravil vsebino za okrožnico, on pa jo je z nekaterimi vidiki le dopolnil in izdal.

Različnost med Benediktom in Frančiškom je tudi po mnenju Marjane Debevec najprej izraz njune avtentičnosti: oba sta v papeški službi ostala pristna z vsemi svojimi posebnostmi denimo nemškega učenega teologa in južnoameriškega nadškofa.

Dr. Aleš Maver občutek izrazite Frančiškove različnosti v primerjavi s predhodnikov vidi v dejstvu, da je sedanji papež prvi Neevropejec, zato ga predvsem Evropejci dojemamo tako drugačnega kot prejšnje papeže, ki so vendarle postavljali v ospredje bolj evropske teme. Frančišek pa nas s svojimi nastopi opominja, da so še druge stvari, na katere smo bili do sedaj morda manj pozorni, pa so vseeno zelo bistvene tudi za Cerkev v Evropi.

Ali je že pregovorna Frančiškova skromnost tudi tista, ki ga bistveno loči od predhodnikov? Pri njem več ne vidimo rdečih čevljev …

»Mene ne motijo rdeči čevlji,« je dejala Debevčeva in tako komentirala vtis, da naj bi bil Benedikt XVI. zaradi njih baje neskromen. Kdor ga je poznal še kot kardinala in potem kot papeža, mu je bilo jasno, da ga zaznamuje izredna skromnost. Frančišek pa s svojimi »ponošenimi čevlji« le nadaljuje svoj buenosaireški način življenja.

Mogoče pa je, kot je dejal Maver, Frančišek nehote celo sokriv, da njegovega predhodnika zdaj nekateri dojemajo kot »hohštaplerja«, ker se ni dovolj jasno razmejil od te medijske podobe različnosti; ni namreč jasno povedal, da »ponošeni čevlji in katrca« niso bistvene stvari. Mogoče je bilo na začetku Frančiškovega pontifikata teh simbolnih dejanj celo preveč in se je ta skromnost do neke mere že zbanalizirala, pri čemer so potem nekateri zlahka s prstom kazali na Benedikta kot človeka, ki naj bi »vlekel iz omare 'cote' iz 17. stoletja«, kar pa seveda ni nič povedalo o Benediktu kot človeku. Dr. Maver se sicer zaveda, da je megalomanija velik problem nekaterih cerkvenih dostojanstvenikov (zadnji tak medijsko odmeven primer je iz nemškega Limburga), a tega res ni mogoče reči za Frančiškovega predhodnika. Maver je tudi zaradi tega vtisa izrazil pričakovanje, da bo sedanji papež v prihodnosti svojega pontifikata jasno postavil meje med bistvenim in tem, kar hočejo pri njem videti mediji; do zdaj mu to namreč »ni uspelo oziroma ni bila njegova prioriteta«.

Tudi dr. Štrukelj je javni vtis o večji ali manjši skromnosti zadnjih papežev v veliki meri pripisal medijev, ki so »s svojimi kamerami in fotoaparati najprej videli barvo čevljev« in podobne stvari, ki pa res niso bistvene, saj navsezadnje vsi papeži hodijo v »ribičevih«, torej Petrovih čevljih. Da obstajajo med papeži glede zunanjega sloga razlike, pa potrjujejo že nekatere znane anekdotične podrobnosti, ki jih je kot zanimivosti navedel dr. Štrukelj: Janez XXIII. je še dopustil , da so ga v dvorano ob začetku drugega vatikanskega cerkvenega zbora prinesli; Pavel VI. je ne le hodil sam, temveč je tudi odložil tiaro; Janez Pavel II. je opustil pluralis maiestatis in ljudi v nastopih in dokumentih ni več nagovarjal v množini, temveč edini; Benedikt XVI. se je odpovedal nazivu patriarh Zahoda; Frančiška pa zaznamuje izrazita ljudskost.

Razlikovanje med slogom in vsebino

Ali torej znamo – mediji in njihovi uporabniki – v zadostni meri razlikovati med Frančiškovimi novostmi na ravni sloga vodenja in vsebinskimi premiki?

To se je v dosedanjih osmih mesecih pontifikata po Mavrovih besedah izkazalo za dokaj težavno nalogo, »pri kateri se lovi še sam Frančišek« in seveda tudi vsi, ki ga na tak ali drugačen način spremljamo. Začetno navdušenje je namreč povzročilo, da se je oboje nekako zlilo v eno, zato ostaja velika verjetnost, da bomo morebitne vsebinske premike še vsaj nekaj časa ocenjevali po tektonskih premikih v načinu vodenja. V takih razmerah bi bilo dobro, da bi papež sam postavil mejo in svetu pokazal, da zna povedati tudi kaj vsebinsko ostrejšega.

Ob tem se takoj zastavlja vprašanje, kako se bo na tako držo odzvala javnost. Odgovor bo morda krojila neka druga dihotomija: med »dobrim papežem iz Argentine« in »pokvarjeno kurijo«, ki stoji za njim. Velika verjetnost je, da bo javnost morebitne kratke stike pripisala »okorelim vatikanskim strukturam«, kar se je denimo že zgodilo ob vprašanju obhajanja ločenih in znova civilno poročenih, ko je za grešnega kozla zaradi pisma, v katerem je (s papeževim soglasjem!) predstavil svetopisemske in cerkvenoučiteljske temelje zakonske pastorale, obveljal prefekt kongregacije za verski nauk kardinal Müller, ki naj ne bi bil »na papeževi liniji«.

Nekoliko drugačen pogled je ponudila Debevčeva: Morda pa bomo zaradi papeževe zunanjosti, ki je pritegnila toliko ljudi, laže sprejemali tudi vsebino. Ne nazadnje je bil papež zlasti pri jutranjih mašah, ki jih obhaja v Domu sv. Marte, precej oster v izražanju svojih pričakovanj, kakšni bi morali biti kristjani. »Večkrat nas je okaral,« ugotavlja novinarka Radia Ognjišče, »a to od njega sprejmemo, ker vemo, da nas ima rad, da to dela iz ljubezni do človeka«.

Konservativec ali progresist?

Kako pa se bo papežu godilo v stiskalnici »konservativnih« in »progresivnih« pričakovanj? Prve bo morda razočaral z ukinjanjem papeškega dvora, druge zato, ker ne bo ukinil celibata in bo proti ženskemu duhovništvu, splavu, istospolnim porokam …

Po prepričanju dr. Štruklja se je polarizacija na progresivno in konzervativno, ki je bila pred desetletji zelo močna, danes v Cerkvi že precej polegla. Jasno je, da je papež prvi poklican, da varuje zaklad vere in iz njega prinaša novo v vsakem času. Tudi je jasno, da ne bo spreminjal ureditve pri ženskem duhovništvu, saj je to vprašanje v Cerkvi odločeno, tudi če se o njem načenjajo nove (medijske) razprave. Tudi glede celibata je Štrukelj mnenja, da ne gre le za predpis, ki je nastal v določenem zgodovinskem obdobju, temveč za Kristusov dar Cerkvi, ki so ga poleg njega živeli že njegovi najtesnejši sodelavci: božja mati Marija, sv. Jožef, sv. Janez, sv. Janez Krstnik, sv. Pavel …

Kako torej razumeti papeževe nastope, v katerih se dotika tudi teh »vročih« tem. Ali nam je jasno, kdaj imajo te besede učiteljsko težo, kdaj pa gre za »glasna razmišljanja«?

Papeževe besede moramo – tako Marjana Debevec – vedno razumeti v dialoškem okviru: papež ima pred seboj konkretnega človeka, s katerim se pogovarja in nagovarja njegov osebni položaj, njegovo stisko, ranjenost. Dopušča si, da je človek s človekom, da govori iz ljubezni do tega človeka. Od tod tudi kakšno napačno razumevanje papeževih besed, ko jih skušamo posplošiti.

Tudi publicist Maver doživlja podobno, bi si pa zato včasih želel, da bi se papež bolj vživel v to, da je zdaj rimski škof in ne več nadškof Buenos Airesa, s čimer ima še določene težave. To ne pomeni, da bi si želel, da bi manj govoril, temveč da bi se morda bolj zavedal, da je vsaka papeževa beseda pač drugače razumljena kot beseda navadnega vernika ali navadnega škofa. Papež res nagovarja vsakega človeka posebej, s katerim se pogovarja, in v tem je gotovo podoben tudi Jezusu. A za Jezusa je bilo značilno še nekaj: tudi v takih pogovorih je znal iti proti toku. Za papež pa se zdi, da skuša vsakemu sogovorniku povedati tisto, kar bi ta rad slišal. Tako se srečujemo z izjavami o isti stvari, ki so vsaj na prvi pogled precej različne, kar lahko pri površnih opazovalcih, ki ne vidijo konteksta izrečenega, prinaša določeno zmedo.

Rušilec pregrad

Pa vendar: prav zaradi svojega načina delovanja, bližine konkretnim ljudem in preprostosti se zdi, da je papež tista oseba, ki v svetu, polnem nezaupanja, vzbuja veliko zaupanje – tako pri vernih kot pri nevernih.

Dr. Maver se s to ugotovitvijo strinja. Prav neverjetno je, kako zlahka so po njegovi izvolitvi padle pregrade med Cerkvijo in svetom. Cerkev se je namreč v 19. in 20. stoletju začela dobro počutiti v vlogi nekakšne »svetovne moralne policije«, zato je bilo normalno, da obstaja med njo in svetom stoji (razumljeno v antičnem pomenu besede) secula, nekakšna pregrada. Tudi sami katoličani smo se po Mavrovih besedah navadili živeti s tem in za tem zidom. Frančišek pa je uspel v mesecu ali dveh to pregrado podreti. V tem je, kot pravi dr. Maver, »njegova največja zasluga«. A tudi ta odpira novo vprašanje: Kako posredovati svetu tisto, kar je katoliška posebnost, in ne le poudarjati skupne, univerzalne vrednote?

To vprašanje se deloma zrcali tudi v t. i. sindromu starejšega sina iz prilike o izgubljenem sinu. Zdi se namreč, da se papež v poudarjanju univerzalnih vrednot izrazito približuje »obrobnim«, pod vprašaj pa postavlja delo »zvestih«. Dr. Štrukelj je prepričan, da se lahko vsi prepoznamo v obeh vlogah. Tudi če mislimo, da smo »ostali doma«, se moramo notranje spreobrniti in spoznati Očetove vrednote. Potem se bomo brez vsakih zadržkov veselili vrnitve »izgubljenih«. Veseliti se moramo, da papež Frančišek odpira vrata tistim, ki živijo na robu, da jim prinaša »veselje evangelija«, kar je tudi naslov njegove apostolske spodbude ob koncu leta vere.

Da so papeževe besede lahko predmet medijskih (zlo)rab, dokazujejo razlage Frančiškovega obsojanja t. i. ideološkega krščanstva, kar so nekateri pri nas takoj razumeli kot izrecno kritiko politične stranke, ki si je ime spremenila v krščanske demokrate.

Dr. Maver se strinja, da je papež Sloveniji lahko velik zgled, kako pristopiti k drugače mislečemu človeku, kar je tudi naša osnovna naloga: »da ne bi političnih razlik prenašali na osebno raven«, kajti ta država je »naša edina skupna hiša, ki jo imamo«. Pa vendar je tu še ena raven, ki je po Mavrovih besedah ne smemo spregledati: v Sloveniji je kot posledica povojnega monopola samo ene strani nastalo globoko neravnovesje, ki zahteva nujne korake za normalizacijo. Naloga tudi katoliške Cerkve in posameznih kristjanov je, da pomagajo k razgradnji tega neravnovesja, pri tem pa se utegne zgoditi, da bodo nekateri, morda tudi v Cerkvi sami, »mahali z izjavami papeža Frančiška« o ideološkem krščanstvu. Kot je papež po eni strani zgled sodelovanja, pa bi po drugi strani lahko njegove besede ustvarile napačen vtis, da so vse idejne in politične izbire enake. To bi še okrepilo v Sloveniji že sicer izredno razširjeni »vseenizem«, češ: vsi so isti, enako pokvarjeni, ni pomembno, kdo kaj reče in za kaj se zavzema, saj nič nima nobene teže. Tako narobe razumljene papeževe besede bi bile za slovensko družbo »bolj škodljive kot koristne«.

Kaj sporoča papež Cerkvi na Slovenskem?

Kaj pa položaj Cerkev na Slovenskem? Ali bi bilo dobro, da bi ji, ranjeni zaradi izpraznjenih nadškofijskih sedeže in še česa, moral papež nameniti posebno pismo, kot ga je Benedikt XVI. irski Cerkvi?

Ne posebno pismo (navsezadnje papež Frančišek slovenskih razmer najbrž ne pozna tako dobro, kot je Benedikt irske) – kar potrebujemo, je po Mavrovih besedah ravno papeževa »revolucija rušenja pregrad«: podreti je treba pregrado nezaupanje med hierarhijo in delom katoliškega občestva ter slovensko javnostjo – nezaupanje, ki korenini v celotnem medvojnem in povojnem obdobju. Papež nam je zgled, kako je mogoče s preprostim, ljudskim, domačnim nastopom relativno hitro podreti to pregrado. Po drugi strani pa bi bilo nevarno, če bi to odpiranje vrat razumeli, kot so nekateri razumeli dialog med družbo in Cerkvijo po drugi svetovni vojni: Cerkev naj bi bila tista, ki bi odprla vrata in sprejela vse od zunaj, ničesar svojega pa ne smela prispevati družbi. Če bi tako razumeli Frančiška, bi se motili.

Tudi Marjana Debevec ne pričakuje kakšnega posebnega papeževega pisma; pričakuje pa, da bodo verni sledili njegovemu zgledu odnosa do Cerkve kot do matere. Če bodo slovenski katoličani postali tesneje povezana družina, bo tudi novima nadškofoma veliko laže.

Morda pa je pravi odgovor na vprašanje, kaj začetek Frančiškovega pontifikata sporoča Sloveniji, v eni izmed intervencij dr. Štruklja: »Čim prej povabimo Frančiška v Slovenijo!« Naj torej sam pove, kaj pričakuje od Cerkve na Slovenskem.

Foto: Tatjana Splichal