Papež Frančišek, ki je trenutno na apostolskem potovanju po Mehiki, je včerajšnjo nedeljo preživel mestu Ecatepec, okoli 20 kilometrov oddaljenem od prestolnice Ciudád de México. Dopoldne je na odprtem prostoru pred tamkajšnjim študijskim centrom daroval sveto mašo, ki se je je udeležilo 300.000 ljudi. Papež je v nagovor posvetil Kristusovim skušnjavam, ki so tudi skušnjave vsakega kristjana. Postni čas pa je čas, da razkrinkamo te skušnjave, ki hočejo uničiti veselje in svežino evangelija.



Po papeževih besedah naj bi se v postnem času spomnili daru svojega krsta, ko smo postali Božji otroci. Cerkev nas vabi, da obnovimo veselje in upanje, ki nastaneta, kadar čutimo Očetovo ljubezen. To je Oče, ki nas čaka, da bi nam odvzel obleko utrujenosti, brezbrižnosti, brezupnosti, ter nas oblekel v dostojanstvo, ki ga samo pravi oče in prava mati lahko podarita svojim otrokom, v oblačila, ki izvirajo iz nežnosti in ljubezni.

Postni čas je tudi čas spreobrnjenja, kajti naše sanje so vsak dan ogrožene s strani »očeta laži«, ki nas hoče ločiti, ko ustvarja razdeljeno in konfliktno družbo. Postni čas je čas, da uredimo čute, odpremo oči pred mnogimi krivicami, ki neposredno napadajo sanje in Božji načrt. Je čas, da »razkrinkamo tri velike skušnjave, ki razbijajo, ločujejo podobo, ki jo je Bog želel oblikovati«, je poudaril papež Frančišek. »To so tri Kristusove skušnjave … Tri skušnjave kristjana, ki hočejo uničiti resnico, h kateri smo bili poklicani. Tri skušnjave, ki hočejo propad vsega.«

Prva skušnjava je bogastvo, prilaščanje dobrin, ki so bile dane vsem, poskrbeti za svoj kruh s trudom ali celo z življenjem nekoga drugega. Druga skušnjava je nečimrnost, iskanje prestiža, ki temelji na nenehnem izključevanju tistih, ki »niso nič«, besno iskanje tistih »pet minut slave«, ki ne dopušča »slave« drugih. Tretja skušnjava je nadutost, drža večvrednosti kakršne koli vrste, razmišljanje, da nismo del »življenja navadnih smrtnikov«. Te tri skušnjave hočejo razvrednotiti, uničiti in odtrgati veselje in svežino evangelija, zapirajo nas v krog razdejanja in greha.

Vprašati se moramo, do kolikšne mere se zavedamo teh skušnjav v sebi, do kolikšne mere smo se navadili na življenjski slog, za katerega velja, da sta v bogastvu, nečimrnosti in nadutosti izvir in moč življenja, do kolikšne mere verjamemo, da so naša skrb za bližnjega, naša zaskrbljenost in skrb za kruh, dobro ime in dostojanstvo drugih vir veselja in upanja.

Izbrali smo Jezusa in ne demona. Želimo slediti Njegovim sledem, čeprav vemo, da ni lahko. On nas čaka in želi ozdraviti naše srce od vsega tistega, kar ga uničuje. To je usmiljeni Bog, Njegovo ime pa je naša slava in naša moč. Papež je zbrane vernike povabil, da so skupaj ponovili psalmistove besede: »Moj Bog, ki vanj zaupam.«



Frančišek je z verniki, ki so se zbrali pri maši v Ecatepecu, zmolil tudi opoldansko angelovo češčenje. V nagovoru je izpostavil pomen ohranjanja živega spomina, da bi narod lahko gradil prihodnost, ter pozval k drznosti, da bi »blagoslovljena mehiška dežela postala dežela priložnosti«.

Nagovor je pripravil na podlagi včerajšnjega prvega berila, v katerem Mojzes daje navodilo svojemu ljudstvu, naj v trenutku žetve, obilja in najboljših pridelkov ne pozabijo na svoj izvor. Delovanje milosti nastane in raste v tisti osebi in tistem narodu, ki zna ohranjati spomin na svoje korenine, iz katerih se rojevata sedanjost in prihodnost. Papež je nagovor sklenil z molitvijo h Guadalupski Mariji, ki jo je dan pred tem tudi sam obiskal.

Vir: Radio Vatikan
Foto: RV / Reuters