V uradnem tekmovalnem programu Festivala slovenskega filma, ki je od 12. do 16. septembra v Portorožu, so uvrstili tudi dokumentarni film Goreči škof. Premiera filma je bila junija v Antonovi dvorani na Viču, zatem so ga v dveh mesecih ustvarjalci predstavili še v več slovenskih krajih pa tudi pri naših izseljencih v Ameriki. Film o življenjski svetniški zgodbi je v času postopka za beatifikacijo božjega služabnika nadškofa Antona Vovka po naročilu nadškofije Ljubljana in t. i. Vovkovega odbora v dveh letih posnel režiser David Sipoš po scenariju Roka Andresa ter pomoči filmske ekipe iz studia Haritude. Velik uspeh za ustvarjalce je, da je žirija filmskega festivala film o "cerkvenem dostojanstveniku" sploh opazila. Pravzaprav pa je jasno, da tako vrhunskega slovenskega filma, ki že posega po uvrstitvah tudi na tuje festivale, tudi slovenski filmarji niso mogli in ne smeli spregledati.

Film bo na sporedu v soboto, 16. septembra, ob 16.45, v glavni dvorani Avditorija Portorož.

Dokumentarni film Goreči škof orisuje življenje in delo škofa Vovka; prikazuje ga, kot so zapisali ustvarjalci, »takega, kakršen je bil: pogumen, odločen, pa hkrati blag in ljubeč«. Skozi spomine pričevalcev, ki so ga poznali, po raziskavah zgodovinarjev, pripovedovanju duhovnikov in vernikov se v filmski zgodbi, podkrepljeni z dokumentarnimi fotografijami in posnetki, avtorsko glasbo, animacijo in simbolnim jezikom nadškof Vovk razkriva kot ena osrednjih osebnosti druge polovice 20. stoletja.

V filmsko zgodbo so zajeli celotno Vovkovo življenje, tako rekoč od zibelke naprej: film se začne s Prešernovo pesnitvijo O, Vrba srečna, draga vas domača – Vovk se je rodil 100 let za največjim pesnikom v isti hiši in celo v isti izbi. Prikazana je njegova najljubša pot v mladosti, pot k Materi božji na Brezje, odločitev za duhovništvo v takratnem liberalnem svetu, kaplanski mesti v Metliki in Tržiču, rektorstvo v semenišču v medvojnem času in preizkušnje v sedemnajstletnem vodenju ljubljanske (nad)škofije. Leta 1946 je bil imenovan za škofa, vodil jo je do smrti julija 1963. Decembra 1961 je papež Janez XXIII. škofijo razglasil za nadškofijo, Anton Vovk pa je postal nadškof. Devetnajst »pričevalcev« v filmu pripoveduje isto svetniško zgodbo: t. i. objektivni govorci pripovedujejo dejstva, ki so zapisana, jasna, dokumentirana, orišejo biografijo portretiranca, t. i. subjektivni pričevalci se spominjajo svojih srečevanj s škofom. Slabo uro dolg film, poln simbolike svetlobe in luči, so posneli na kar 40 različnih lokacijah.

Kaj je o filmu tik po junijski premieri povedal postulator za postopek beatifikacije Antona Vovka, duhovnik Blaž Jezeršek?
»Napuhnjeno bi zvenelo, če bi dejal, da je s tem filmom nadškofu Vovku postavljen spomenik, kot si ga zasluži. Daleč od tega: božji služabnik si zasluži mnogo več od tega. Je pa film skromen poklon človeku, ki mu Cerkev na Slovenskem dolguje več, kot mu bo lahko kdajkoli povrnila. Od smrti nadškofa Vovka je minilo dobrih petdeset let, zato ga mlajši rod ne pozna. Poleg tega je bil nadškof ena tistih osebnosti, ki v javnosti spomin nanjo ni smel ne mogel zaživeti. Njegovi sodobniki pa so ga ohranjali v spoštljivem spominu in občudovanju, kajti bil je izreden kot človek in kot škof. Bog ga je obdaril s talenti, ki so mu v zapletenih in grobih razmerah med vojno in po njej pomagali, da je trdno stal, modro in zanesljivo vodil nadškofijo in zanjo veliko pretrpel. Vsem vernim tistega časa je bil kakor skala in svetilnik. Film bo tako dobrodošel »pripomoček« pri seznanjanju predvsem mlajših rodov z osebnostjo, življenjem in sluhom svetosti nadškofa Vovka, pri spodbujanju vernikov k molitvi za njegovo beatifikacijo in pri priporočanju njegovi priprošnji."
Festival slovenskega filma (FSF) je pregled slovenske avdiovizualne produkcije, ki vsako leto predstavi produkcijo celovečernih in kratkih igranih, dokumentarnih ter animiranih filmov, ki so nastali v Sloveniji v preteklem letu.
 
20. SFS
Festival slovenskega filma je nacionalni dogodek, na katerem se srečujejo filmski ustvarjalci, strokovna javnost, mednarodni gostje in drugi ljubitelji filma. Letošnji je jubilejni, 20. po vrsti, na njem bodo prikazali izbor slovenske filmske produkcije minulega leta.
Na festivalu se podeljuje nagrada Metoda Badjure za življenjsko delo, ki je najuglednejša nagrada na področju filmskega ustvarjanja na slovenskem. Strokovna žirija festivala podeljuje nagrade Vesna za najvidnejše dosežke filmskih ustvarjalcev v preteklem letu. Vesna simbolizira moč junakinje iz legendarnega istoimenskega filma, ki ga je leta 1955 režiral František Čap, režiser češkega rodu, ki danes predstavlja enega stebrov zgodovine slovenskega filma.