Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Grozde na jesenski »filmski poti«

Za vas piše:
Ksenja Hočevar
Objava: 04. 09. 2019 / 14:16
Oznake: Družba
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 09.09.2019 / 07:22
Ustavi predvajanje Nalaganje
Grozde na jesenski »filmski poti«

Grozde na jesenski »filmski poti«

Projekcija filma Srce se ne boji tudi na festivalih v Portorožu in v New Yorku.

Konec maja so v novomeški dvorani Janeza Trdine premierno predstavili življenjsko zgodbo bl. Lojzeta Grozdeta na filmskem platnu. Po premieri je dobre pol ure dolgo dokumentarno­igrano filmsko pripoved Srce se ne boji, v režiji Davida Sipoša, videlo še več sto gledalcev na projekcijah po slovenskih župnijah. Po odličnih odmevih s septembrom izjemna filmska zgodba o mladeniču iz revnega dolenjskega okolja, ki življenje konča z mučeniško smrtjo, vrača na »filmsko popotovanje«: 26. septembra bo t. i. ljubljanska premiera v dvorani doma Antona Padovanskega na Viču, ogledal si jo bo tudi ljubljanski nadškof Stanislav Zore, v jeseni je že napovedanih še 15 projekcij po slovenskih župnijah. Še pred dogodkom na Viču, kjer bodo prisotni tudi ustvarjalci, bo film prikazan na Festivalu slovenskega filma (FSF) v Portorožu (20. septembra), kar je za ustvarjalce in tudi naročnike, to je novomeška škofija, izjemen uspeh. Film pa že žanje uspehe tudi na tujih festivalih: prav v teh dneh se je na festivalu v New Yorku uvrstil v polfinale in se bori za nagrado, ki jih bodo podelili konec tedna. Film je že mogoče dobiti tudi na DVD v vseh knjigarnah Družine.

Glavni lik Lojzeta Grozdeta v različnih življenjskih obdobjih odigrajo trije igralci, kot dijaka ga odigra Alex Centa. Kaj je povedal o svoji vlogi pa na spletni strani Družine.

Da bi se ljudje še bolj goreče obračali na Grozdeta

Film Srce se ne boji spremlja Grozdetovo pot iz revnega dolenjskega okolja do perspektivnega dijaka v Ljubljani, člana Katoliške akcije, častilca Marije, sklene se z njegovo mučeniško smrtjo in sporočilom, s katerim blaženi Grozde še 75 let po smrti nagovarja sodobnega človeka. Preplet intervjujev in igranih prizorov predstavi osrednje poudarke Grozdetovega življenja in zgodovinske situacije, ki je privedla do njegove tragične smrti in razglasitve za blaženega pred devetimi leti.

Studiu Siposh je film naročila novomeška škofija. Prihodnje leto bo 10. obletnica razglasitve za blaženega in s filmom želijo, kot je povedal postulator Igor Luzar »obuditi spomin na našega prvega mučenca. Verjetno je v vseh postopkih za svetništvo tako, da je ob beatifikaciji veliko zanimanje, potem pa razen ob godovih in obletnicah na priprošnjike kar malo pozabimo. S filmom želimo spet povečati zanimanje za Grozdeta, da bi se ljudje v molitvi še bolj goreče obračali nanj in izprosili čudež.« K snemanju filma so novomeško škofijo spodbudili tudi romarji, ki prihajajo v kapelo z njegovimi relikvijami na Zaplazu in bi radi še pobliže spoznali mučenčevo zgodbo, in pa, kot pravi Luzar, veliko zanimanje tujcev. Ne nazadnje je oktobra lani papež Frančišek Grozdeta imenoval za enega od zavetnikov sinode mladih.


Petletnega Lojzeta odigra Lovro Berkopec, 10-letnega pa Jaša Piščanec



Producent in režiser filma je David Sipoš, scenarist Rok Andres, skladatelj Tim Žibrat, scenarist igranih prizorov pa Matjaž Feguš

več o filmu na povezavi: https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/68-21-Aktualno-1?Open

Pogovor z režiserjem Davidom Sipošem (objavljen v 21. tiskani številki Družine (22. maja)

Svetnik se ni rodil, za svetništvo je zorel skoraj 20 let

Režiser David Sipoš o nastajanju filma, izbiri igralcev, pričevalcev, strokovnjakov in tudi filmskih simbolov

Ko ste dobili naročilo za film o Lojzetu Grozdetu, ali ste že poznali njegovo življenjsko zgodbo?
Seveda. Z Grozdetovim življenjem sem se srečal že v srednješolskih letih, na Škofijski gimnaziji A. M. Slomška v Mariboru smo ravno v času mojega šolanja obudili Katoliško akcijo. Že takrat sem vedel, da delamo nekaj pomembnega, zanimivega, med drugim smo »študirali« tudi Grozdetovo življenje, brali njegovo biografijo, poezijo … A v desetih letih od konca gimnazije sem se srečal še z veliko drugimi velikimi Slovenci iz zgodovine in sodobnosti in njihove zgodbe pretvoril v film, tako da se je vedenje o Grozdetu že zasidralo v daljni spomin. Ob nastajanju filma pa je bilo zanimivo odkrivati vedenje, pravzaprav sem z Grozde­tom odkrival tudi spomin nase kot dijaka.
So vam naročniki, torej škofija in postulator, pustili proste roke?
Spremljali so nastajanje filma, predvsem postulator Igor Luzar je bil vedno pripravljen svetovati, pozna veliko ljudi, ki so se srečali z Grozdetom ali so z njim na drug način povezani. Pustili pa so mi umetniško svobodo, zaznal sem popolno zaupanje. Moja desna roka pri nastajanju filma je bil Rok Andres, oba sva prebrala veliko literature o Grozdetu in tistem zgodovinskem obdobju. Imela sva isti cilj, ogrodje: v filmu prikazati psihološki profil mučenca, nato pa narediti še korak naprej, in sicer, kako je dojemal svet okrog sebe in kaj je bilo pri tem svetniškega. Že v začetni fazi sta naju navdihovala dva simbola: sonce in zvončki, povezujeta celotno filmsko pripoved.
V vlogi Grozdeta nastopijo kar trije igralci …
… pravzaprav štirje (nasmeh). Film se začne s krstom novorojenčka Lojzeka. V zgodnjem otroštvu ga odlično odigra petletni Lovro, našli smo ga prek župnika Tomaža Marasa iz Vavte vasi. Svetlolasega desetletnika smo iskali tudi prek družbenih omrežij, javilo se je kar veliko fantov, odločili smo se za Jašo iz Ljubljane – ne le zaradi igralskih sposobnosti, ampak ker je bil res »zagret« za Grozdeta, veliko je vedel o njem, zelo mu je pri srcu. Najdlje smo iskali gimnazijca Grozdeta, nekatere šole že zaradi tematike okoliščin Grozdeto­ve smrti niso hotele izobesiti niti plakata za avdicijo. Po neuspešni avdiciji med Dolenjci ga odigra Primorec Alex.
Snemali ste na Dolenjskem?
Večinoma v pristnih krajih, kjer je Grozde zares hodil. Mene je Dolenjska očarala, na novo sem odkrival to pokrajino, hribčki, griči, vinogradi so pravi navdih. Res pa je, da je Grozde velik del življenja preživel v Ljubljani, kar pa je bilo za filmske kadre velik izziv, saj je mesto danes povsem drugačno kot pred 80 leti. Tako smo čas šolanja postavili v notranje prostore uršulinskega samostana in šolskega muzeja. Za zadnjo epizodo, mučeniško smrt, smo čakali sneg, ki ga letos v dolenjskih gozdovih ni bilo dovolj časa. Tako smo sneg za ta prizor že konec zime ujeli na osojni strani bohinjskih gozdov, vsa druga pokrajina v filmu pa je pristna, dolenjska.

Kupi v trgovini

Novo
Izpostavljeno
Dve zgodbi enega zakona
Pričevanja
24,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh