Pred potovanjem papeža Frančiška na Filipine prihodnji teden je manilski nadškof, kardinal Luis Antonio Tagle, v pogovoru za Radio Vatikan spregovoril o svojih upih in pričakovanjih ob obisku svetega očeta, pa tudi o zgodovini papeških obiskov v tej otoški državi. Filipini so ena izmed dveh azijskih držav z večino katoliškega prebivalstva in tretja največja katoliška država na svetu.

S filipinskim kardinalom se je pogovarjal direktor angleškega programa na Radiu Vatikan, Sean-Patrick Lovett.

V: Kardinal Tagle, manilski nadškof, zelo zaposleni ste s pripravo papeževega obiska na Filipinih, četrtega papeškega obiska v vaši državi.

O: Res je, to bo že četrti obisk. Prvič nas je leta 1970 obiskal blaženi Pavel VI., nato leta 1981 Janez Pavel II., ki je obisk ponovil leta 1995, ko se je udeležil svetovnega dneva mladih. Zdaj pa k nam prihaja papež Frančišek.

V: Mineva 45 let od obiska Pavla VI. in 20 let od obiska Janeza Pavla II. Leta 1970 je trinajstletni fant stegoval svoj vrat nad množico vernikov, da bi ujel pogled na »moža v belem«. Česa se spomnite od obiska Pavla VI.?

O: Filipini so ravno okrevali po tajfunu in živo se še spominjam izruvanih in golih dreves, povsem brez listja, ulic, ki so jih mrzlično čistili pred papeževim obiskom, cest, ki so jih znova asfaltirali … Tako kot pred obiskom papeža Frančiška je Filipine tudi tedaj pred velikim dogodkom prizadel tajfun. Ljudje so bili nad obiskom navdušeni. Pavla VI. so sprejeli kot milostni dar iz nebes. Pavel VI. pa je poskrbel, da je prišel tudi k ubogim: obiskal je revne družine v manilski četrti Tondo, ki ima sloves najrevnejšega mestnega predela. Tamkajšnji prebivalci se še vedno spominjajo papeževega obiska. Ko sem jih obiskal ob žegnanjskem prazniku, so mi župnik in župljani natančno pokazali, kije je stala hiša, ki jo je obiskal Pavel VI. Ko na obisk pride papež, so spomini in učinki tega obiska ohranjeni tudi po 45 letih.

V: Jasna povezava je med tema papeškima obiskoma: med njima se preliva tema usmiljenja in sočutja. Gre torej za čudovito kontinuiteto.

O: Tako je. Ljudi moramo spomniti, da so papeža Pavla VI. ob njegovem obisku leta 1970 sprejeli vsi azijski škofje. V Manili se je ob spodbudi Pavla VI. rodila Zveza azijskih škofovskih konferenc. To je bil njen začetek. Papež je leta 1970 tudi slovesno odprl Radio Veritas, s čigar pomočjo se je lahko pričela tudi radijska evangelizacija. Vse te stvari so ostale. Na nek način njegov obisk razumemo kot azijsko sprejetje drugega vatikanskega cerkvenega zbora – s papežem, ki nas je spodbudil k dialogu, in z objavo dokumenta Ecclesiam suam. Štiri leta kasneje v Tajpeju, 1974, je prvič zasedala Zveza azijskih škofovskih konferenc, in sicer na temo »Evangelizacija v sodobni Aziji«. Po besedah Pavla VI. je bil najprimernejši način evangelizacije dialog. Zato so vsi ti dogodki med seboj resnično povezani.

V: Tudi vi ste na poseben način povezani s Pavlom VI., ni tako?

O: Da! Tistega trinajstletnega dečka je zgolj zanimalo, kaj papež sploh je. Nato pa me je moj škof poslal na študij ekleziologije, s poudarkom na drugem vatikanskem cerkvenem zboru, v ameriško prestolnico Washington, na tamkajšnjo katoliško univerzo. O študijskem programu sem razpravljal s svojima profesorjema, kardinalom Averyjem Dullesom in p. Komonchekom, in pojasnil sem jima, da sem prišel poglabljat svoje znanje o Cerkvi in drugem vatikanskem cerkvenem zboru. Povedala sta mi, da je bilo na to temo objavljenih že ogromno knjig. Zato sta predlagala, da poiščemo pot do drugega vatikanskega zbora in ekleziologije skupaj – pot, po kateri se še ni stopalo prav pogosto. In poglejte! Nekega dne sta mi rekla: »Zakaj se ne bi lotil študija Pavla VI.?«.

V: Ali je bil poklic prisoten že v tistem trinajstletnem dečku?

O: Ne, ne še povsem jasen. Takrat so nas učili moliti in prebirati Božjo besedo, tako da sem na nek način že meditiral in molil lectio divina, čeprav se tega tedaj nisem zavedal. Spomnim se občutkov, ki jih je v meni zbudil papežev obisk, pravo versko izkustvo. Moj učitelj, ki je zahteval, da pišemo dnevnik, je kasneje dejal: »Zgleda, da si ob papeževem obisku doživel versko izkušnjo.« Nisem vedel, nisem razumel, kaj je verska izkušnja. Med študijem drugega vatikanskega cerkvenega zbora in Pavla VI. pa sem to zmogel razumeti. Ko je prišel na Filipine, še nisem vedel, nisem se zavedal, da se bom nekega dne tudi sam znašel na potovanju: obiskati sem moral njegovo srce, njegov um.

V: Ni prav veliko ljudi, ki bi na kakršen koli način povezovali Pavla VI. in Frančiška. Ali vi vidite kakšno vez med njima?

O: O, seveda jo! Ko ljudje rečejo, misleč pozitivno ali negativno: »Papež Frančišek ustvarja revolucijo, spodbuja dialog, podpira uboge«, jim povem, da sem vse to videl že pri Pavlu VI., na njegov način, z njegovo osebnostjo. Ta občutek, ta vpogled, ki ga očitno premore papež Frančišek, vsemu temu sem bil priča že med svojim študijem in med srečanjem s Pavlom VI. na Filipinih. Simbolna dejanja Pavla VI. so očitno tlakovala pot papežu Frančišku.

V: Papež Frančišek je dejal, da prihaja s sporočilom sočutja do ubogih, do žrtev tajfuna in potresa, in želi jim nameniti prednostno mesto ob javnih srečanjih. Govoril je tudi o varčevanju denarja.

O: Da, to nekako zaznamuje papežev obisk. Podobno je bilo v Koreji. Korejski škofje so nam Filipincem, ki smo pripotovali v Korejo, povedali, da papež ne bo prav srečen, če bo videl, da so bile priprave na njegov obisk potratne. Celo oblika oltarja mora pričevati o zmernosti, ki zaznamuje njegov pontifikat, o njegovi preprostosti.

V: Ljudje na Filipinih zelo velikodušno izkazujejo svojo naklonjenost. Ali jih je bilo težko zadrževati?

O: Na nek način res. Toda ljudem smo pojasnili, da ne gre zgolj za papeževe želje, ampak tudi za znamenja časa. Ne želimo povzročiti škandala. Vsakdo bi lahko našel kakšen izgovor za veličastno dobrodošlico – navsezadnje gre za papeža. Kljub temu pa moramo biti obzirni do ljudi, ki jih vsak dan sprejemamo v naši sredini: do ubogih in lačnih. Če bomo ob pripravah na obisk kar koli prihranili, bomo vsa sredstva namenili dobrodelnosti, ubogim. Papež je glede tega povsem jasen.

V: Filipini so bili po tajfunu deležni velike pozornosti, sami pa ste večkrat govorili o vsakodnevnih tajfunih, ki prizadenejo Filipine.

O: Da, tajfunov smo vajeni – povprečno jih doživimo 20 do 22 na leto. Vajeni smo tudi potresov različnih stopenj. Pozornost sveta pritegnejo zaradi obsežne škode, ki jo povzročijo. Kot sem že večkrat dejal, ne smemo pozabiti vsakodnevnih tajfunov, vsakodnevnih potresov, ki jih povzročajo revščina, korupcija, nepošteno poslovanje, goljufije. Tudi kadar sije sonce, življenja številnih ljudi zagrinja tema.

Med škofovsko sinodo o družini sem ljudi v majhnih skupinah spominjal, kako za nas, Azijce, revščina za družino ni nekaj neznanega. Zareže prav v srž družino, v njeno bistvo. Ko sem obiskal zavetišče za otroke in mladostnike, ki jih ponoči ujamejo na ulici, sem ugotovil, da starši to sprejemajo, če vedo, da obstajajo državne ustanove, ki bodo za njihove otroke poskrbele in jih nahranile v zavetiščih. To ne pomeni, da starši svoje otroke zanemarjajo. To so starši, ki svojim otrokom ne morejo nuditi ničesar, niti hrane. Zato rečejo: »Pojdi ven in če te policisti odpeljejo v zavetišče, jih ubogaj. Tam boš ponoči na varnem. Imel boš streho nad glavo in dobil boš kaj za pod zob.«

V: Papež Frančišek je izrazil željo, da pozornost med obiskom ne bi bila usmerjena vanj, ampak v Jezusa na obličjih ubogih. Katere druge smernice vam je še podal ob tem obisku?

O: Kako naj pojasnim? Ne želi tratiti časa s stvarmi, ki bi ga lahko odvrnile od njegovega poslanstva, od osredotočenosti na njegovo nalogo, da se sreča z ubogimi in jim prisluhne. Med papeževim obiskom mnogi ljudje sprašujejo: »Ali lahko minutko preživimo s papežem? Ali mu lahko podarimo to ali ono …?« Vse to je dobro, toda če imaš na voljo le tri dni, moraš pač izbirati.

Pa tudi on mora varčevati s svojimi močmi. Dolgi poleti, spremembe podnebja, časovnih pasov, hrane itd., vse to lahko človeka pri 78 letih povsem izčrpa in mu odvzame energijo, s katero bi se lahko osredotočil na svoje poslanstvo. Zato mu pri tem pomagamo. Osredotočamo se predvsem na njegova srečanja z družinami in mladimi v Manili. Toda tudi na teh srečanjih bo prisluhnil zgodbam družin v težavah, družin, ki so doživele različne tajfune v svojih življenjih, in prisluhnil bo mladim. Obstaja tajfun, kot sem že rekel, ki se ne dogaja na enem samem mestu – dogaja se povsod. Papež bo prisluhnil in vsem namenil besede tolažbe. Sam upam na še več: upam, da bo on sam, papež, še potrjen v svoji veri ob teh ubogih ljudeh.

V: Kaj za vas, manilskega nadškofa, predstavlja največji izziv pri pripravi tako zapletene stvari kot je papežev obisk?

O: Povezovanje ljudi. Sestavili smo čudovito ekipo vladnih predstavnikov, poslovnežev in cerkvenih predstavnikov. Že to je sad papeževega obiska. Vesoljni pastir ustvarja občutek družine. Tega sem zelo vesel. Prepričan sem, da se bo tudi po obisku nadaljeval ta občutek občestva, sodelovanja. To sodelovanje bi rad ohranil.

V: Kaj mislite, da bo zaznamovalo ta obisk?

O: Srečevanje z veliko trpljenja. Toda krščansko sporočilo se ne zaključi s trpljenjem. Vedno je tu še vstajenje. Upam, da bo sveti oče to videl tudi med vsemi, ki so že in bodo še naprej trpeli.

Vir: Radio Vatican

Foto: RV / AP