Chiara Amirante je Italijanka, ki je iz svojega življenja naredila kar največ zato, ker je popolnoma zaupala Bogu. Njena pot je ljubezenska zgodba med dekletom in Bogom, napeta kriminalka o srečanjih s hudičem in dokaz o popolnem delovanju Božje previdnosti. Vse to je opisala v knjigi Samo ljubezen ostane, ki je pravkar izšla pri založbi Družina. 

Chiara Amirante je odraščala v ljubeči verni družini in že od malih nog ljubila Jezusa. Vključena je bila v gibanje Marijino delo. Vse bolj jasno je čutila božji klic, naj iz pekla ulice reši mlade, ki so svojo dušo dali hudiču, ki se predajajo drogam, prostituciji ... A pot ji je v mladosti prekrižala huda bolezen oči, zaradi katere je skoraj povsem oslepela – le kako bi naj slepa pomagala narkomanom? Spraševala je Boga, ali je vse, kar je prej čutila, le plod njene domišljije. Ko je že sprejela dejstvo, da bo njeno življenje zaznamovano s to hudo boleznijo, je Jezusa še enkrat vprašala, kakšna je zares njegova volja zanjo. Po čudežu je ozdravela, vid se ji je povrnil in znova je začutila odgovornost, da odgovori na božji klic.

Sanje so bile božji klic

 

Večkrat je sanjala, da je v osamljenih gorah, kjer jo zasledujejo stvori peklenskega videza. Da bi jim ušla, je začela teči proti vrhu neke gore. Ko pa je v grozi, da bo strmoglavila z vrha, pogledala nazaj, je videla na dnu številne obupane, ki tulijo in dvigujejo roke k njej. »Bila sem razdvojena med željo, da bi pomagala svojim bratom, in strahom, da bi se zrušila v to brezno.« A zaupanje, da je edino, kar je v življenju zares pomembno, zaupanje v božjo ljubezen, se je podala na to nevarno pot. Čeprav so ji starši to izrecno prepovedali, ker so se bali zanjo, se je podala v podzemlje rimske postaje Termini, kjer se je pogovarjala z mladimi o veselju, ki ga daje Bog.

Prvi, s katerim se je srečala v podzemnih hodnikih, je bil narkoman Angelo. Pravkar se je predoziral, ležal je na tleh, ona pa je čepela ob njem. Ko je nekoliko prišel k sebi, ji je povedal svojo življenjsko zgodbo: padel je v svet odvisnosti od mamil, se prvič očistil droge, nato pa je moral v zapor, kjer je spet padel v odvisnost. Po vrnitvi na prostost ni imel kam iti, tako je bil prisiljen živeti na ulici. Njegovo nosečo dekle je imelo napade epilepsije in ni vedel, kako naj se sooči s težavami, saj ni imel ne denarja ne nikogar, ki bi mu pomagal. Čez dva dni se je vrnila na postajo in Angelo ji je povedal, da mu je s tem, ko ga je poslušala, rešila življenje. »Ko sem te srečal in si se ustavila ob meni, mi prisluhnila, obupanemu, kot sem bil, mi je to dalo razumeti da – če bi bil na svetu en sam človek, kakor si ti, pripravljen porabiti svoj čas in poslušati mlade, kot smo mi – je še vredno živeti. In potem to veselje, ki sem ga videl v tvojem pogledu … Zdaj vem, da obstaja tudi na tem svetu. Tudi jaz ga hočem najti.«

Številne ovire na njeni poti

 

Chiara je pri izpolnjevanju svojega poslanstva naletela na številne ovire. Čutila je na primer, da ni dovolj, da se z mladimi samo srečuje in jih posluša, ampak jim je hotela pomagati bolj konkretno, da bi se zares lahko izvili iz primeža mamil in začeli živeti na novo. Iskala je rešitve in najprej ni našla ničesar resnično uspešnega. Kasneje pa je z veliko prizadevanja in po božji previdnosti našla hišo, kamor je te mlade lahko povabila. Zanje je organizirala duhovne vaje (čeprav jih večina sploh ni bila verna), kjer so skupaj klicali Svetega Duha. Edino Bog lahko resnično osvobodi in osreči človeka, je (bila) prepričana. V knjigi Chiara opisuje, kako so se ti mladi na začetku izogibali kapele z izpostavljenim Najsvetejšim. Ob koncu duhovnih vaj pa so v molitvi doživeli obilo milosti, pravi dotik Boga, ki je vse pretresel. Ob prisotnosti živega Boga so se v teh mladih oglasili demoni, ki so do tedaj posedovali njihovo dušo, pa Chiara tega ni niti slutila. Kot je zapisala, so nekateri od teh mladih celo podpisali krvne pogodbe s satanom ali pa sodelovali pri črnih mašah. Prvič so bili neposredno priče moči Svetega Duha.

 

Privlačila je vse več ljudi

 

Okrog Chiare se je pričelo zbirati vse več mladih z ulice, nekateri mladi so se ji pridružili pri njenem delu in rodila se je skupnost Nova obzorja. Po božji previdnosti so dobili hišo, v kateri so lahko sprejemali mlade in živeli po evangeliju. Med njimi so se rodili novi duhovni poklici. Kmalu je njihovo delo priznal tudi Vatikan in Nova obzorja so zdaj ena izmed ustanov Cerkve.

V nekaj letih se je njihova skupnost močno razširila po vsej Italiji in tudi drugod po svetu. Vodijo 174 centrov za sprejem in formacijo,   152 skupin, ki se posvečajo različnim področjem, kot so preventiva, množični mediji, umetnost, molitev …,   600 molitvenih skupin, 5 Mestec Nebesa (kot neke vrste komune): v Italiji, Braziliji in BiH v bližini Medžugorja. 

V skupnost Nova obzorja je danes vključenih več kot 30 tisoč ljudi, še več pa jih je tako ali drugače naklonjenih njihovemu delu. Tisti, ki se jim pridružijo pri širjenju te velike revolucije ljubezni in jih je po svetu že več kot 250 tisoč, se imenujejo »vitezi luči«. Zavezali so se, da bodo po Chiarinem zgledu radikalno živeli evangelij – kjer koli že so. Ustanovili so še dodatnih 500 molitvenih skupin.

 

Kaj mlade in stare vseh stanov in poklicev tako privlači pri Chiari? Kot lahko preberemo v knjigi, se je morala mnogokrat v svojem življenju odločiti, ali bo še hodila za Jezusom, ali bo Bogu zares popolnoma zaupala svoje življenje. Vidimo, da bi se lahko kdaj odločila tudi drugače – in ne bi bilo ravno slabo. S svojo neustrašno predanostjo Bogu se je Chiara tako močno povezala z njim, da je lahko Bog prek nje naredil številne čudeže in velike stvari.

Naj v Stični Chiara nagovori tudi vas. Ji boste prisluhnili?

 

Vabljeni na delavnico s Chiaro Amirante na srečanju mladih v Stični (v cerkvi), v soboto, 20. septembra. Zvečer ob 19h pa se boste z njo lahko srečali v Ljubljani v galeriji Družina (na Krekovem trgu 1).  

 

 

 

Članek je objavljen tudi na Mladem valu v Družini št. 37.