Filmska nagrada lux je šla letos v roke poljsko-danski koprodukciji Ida v režiji Pawla Pawlikowskega. Zmagovalca je v času plenarnega zasedanja v osrednji dvorani pred vsaj 90-odstotno zasedenostjo s poslanci, na tribunah pa s številnimi novinarji in ljubitelji filma, v sredo opoldne razglasil predsednik Evropskega parlamenta Martin Schulz. Le nekaj manj glasov kot Ida je prejel slovenski film Razredni sovražnik režiserja Roka Bička, tretje mesto pa je zasedel francoski film Banda punc režiserke Celine Sciamma. Vsi trije režiserji so se podelitve nagrade v Strasbourgu tudi udeležili in poželi izjemno navdušenje.

Med zasedanjem evropskih poslancev je predsednik parlamenta Martin Schulz režiserju filma Ida podelil nagrado lux, čestital je tudi slovenskemu režiserju Roku Bičku (foto Ksenja Hočevar)


Od 60 filmov v ožji izbor treh tudi slovenski

Evropski parlament je nagrado lux podelil osmo leto zapored. Od 60 filmov, ki so jih do marca 2014 predlagale različne kulturne inštitucije iz tako rekoč vseh evropskih držav, jih je posebna komisija 20 strokovnjakov do julijskega filmskega festivala v poljskih Karlovih varih izbrala 10, do septembrskega beneškega filmskega festivala so jih izločili še sedem, trije – poljski Ida, slovenski Razredni sovražnik in francoski Banda punc – pa so začeli »evropsko tekmo« za nagrado Lux. Vse tri filme so prikazali v kinematografih 28 evropskih držav in jih podnaslovili v 24 jezikov. Veliko možnosti za ogled filma so imeli tudi evropski poslanci, tako v Bruslju kot na oktobrskem in novembrskem zasedanju v Strasbourgu. Kot je na filmskem seminarju, ki je bil dva dni v času zasedanja poslancev v evropskem parlamentu, povedala koordinatorica za podelitev nagrade lux, nekdanja poslanka Doris Pack, si je vsaj polovica poslancev filme tudi ogledalo.


Film Ida je pripoved o zgodovini poljskega naroda. Je pa tudi film o iskanju identitete, o glasbi, o krivdi, alkoholu, stranpoteh ... In je film o pristni in globoki veri mladega dekleta.


Ida – film o zgodovini komunistične Poljske

Film Ida razgrinja zgodbo mlade redovnice leta 1962 v komunistični Poljski. Anna je kot sirota odraščala pri sestrah v samostanu. O svojih koreninah in družinski zgodovini ne ve praktično ničesar. Tik pred večnimi zaobljubami pa jo prednica samostana pošlje na obisk k teti Wandi, za katero sploh ni vedela, da jo ima. Nekdanja ugledna sodnica blizu komunističnemu režimu, sedaj pa alkoholičarka in psihično bolna ženska, se odloči, da z Anno poišče grob njenih staršev. Ob raziskovanju krajev Anna odkrije, da je njeno pravo ime Ida, odkrije, da ni katoličanka, ampak Judinja … Ob odkrivanju družinske zgodbe pa Ida in Wanda gledalcu razkrivata dramatično, zamolčano in boleče poglavje poljske zgodovine.

Zgodba o Idi je le košček pripovedi velike zgodovine. V začetku 60. let, kamor je režiser postavil film, so bile grozote druge svetovne vojne še sveže v spominu poljskega ljudstva, komunistična ideologija pa še močno zasidrana. Režiser je pretresljivo prikazal trpljenje Poljakov pod nacizmom, saj v nobeni drugi državi ni bilo toliko Judov odpeljanih v koncentracijska taborišča, in prikazuje ohromljenost Poljakov pod komunizmom. Zgodba o Idi pa je povedana tako univerzalno in tankočutno, da se bi z njo lahko identificirale zgodbe številnih slovenskih družin. Ali kot je dejal režiser Pawlikovski po prejemu nagrade: »Zgodba iz filma se verjetno ne bi mogla zgoditi nikjer drugje kot v Evropi. In lahko bi se zgodila v katerikoli državi vzhodne Evrope.«

Je tudi film o veri. Ida: "Bog je povsod. Vem."

Ida pa ni le film o zgodovini, ampak govori tudi o iskanju identitete, o krivdi, o glasbi, zaljubljenosti. Govori tudi o globoki veri, o Bogu, o večnosti. Mlada redovnica Ida pred večnimi zaobljubami ob samomoru tete za kratek čas celo sleče redovno obleko, ko se ji svet zamaje ob tetinem samomoru. A Bog je močnejši od sladkosti nočnega veseljačenja in zaljubljenosti, Ida se vrne v samostan in se za vedno zaobljubi Bogu. Pravzaprav je nekakšna vezna nit filma prav Idin stavek: "Bog je povsod. Vem."
Poljaki so film zares sprejeli šele sedaj, ko žanje uspehe v drugih evropskih državah in po svetu. V Franciji si ga je v nekaj mesecih ogledalo pol milijona gledalcev, med drugim je film nominiran tudi za tujejezičnega oskarja, nedavno pa je bil razglašen za najboljši evropski film letošnjega leta po izboru tako filmskih ustvarjalcev - članov Evropske filmske akademije kot občinstva. V ljubljanskem Koloseju je bil prikazan enkrat v sklopu evropskih filmskih dni, upamo pa, da uradno razglašen najboljši evropski film pride na reden spored.


Razredni sovražnik je film o ranljivi generaciji srednješolcev ali kot so zapisali v promocijskem gradivu: "Film je čustveno potovanje, podobno vlaku smrti."


Zgodba s katere koli evropske šole, promocija za slovenski film

Tudi slovenski film Razredni sovražnik je navdušil poslance. Režiserja Roka Bička so za film navdihnili resnični dogodki. Zgodbo je doživel kot srednješolec, ko je dijakinja zadnjega letnika naredila samomor. Temu je sledil upor njenih sošolcev proti šolskemu sistemu in profesorju nemščine. O filmu smo v Družini že pisali, ko je prišel na velika platna. Film je prejel že celo vrsto vidnih nagrad, med drugim nagrado filmskih kritikov na Beneškem filmskem festivalu in vesno za najboljši celovečerec na nacionalnem filmskem festivalu v Portorožu, bil je tudi slovenski kandidat za tujejezičnega oskarja.

Rok Biček je ne le prvi slovenski režiser, ampak tudi najmlajši režiser, ki je bil kdajkoli nominiran za filmsko nagrado lux. »Zgodba Razrednega sovražnika bi se lahko zgodila kjerkoli v Evropi, na vsaki srednji šoli. Največji čar filma v tem, da se lahko z njim poistovetijo ljudje po vsej Evropi,« je dejal slovenski režiser v Strasbourgu. Da je film prišel v ožji izbor za nagrado lux, da so ga predvajali v 28 državah in da je podnaslovljen v 24 jezikov po besedah Bička ni le uspeh za Razrednega sovražnika, ampak je to »najboljša promocija za slovenski film«.

Francoski film Banda punc pa je najstniška zgodba iz predmestja Pariza. Pripoveduje o povprečni najstnici, ki dočaka svojo priložnost, ko jo dekleta zvabijo v svojo tolpo, kar ji obeta dostop do prikupnih fantov. Tiha najstnica se takoj vživi v vlogo razgrajaškega dekleta in se odpravi na pot preobrazbe, v kateri postaja mlada ženska, polna uporniškega duha in obenem odrasla oseba, ki povsem nadzoruje lastno usodo.

V Evropi se posname veliko kvalitetnih filmov, a niso konkurenčni bogati ameriški industriji

Na dvodnevnem filmskem seminarju, ki so ga organizirali v sklopu podelitve nagrade lux, je bilo govora o pomembnosti evropske filmske kinomatografije, ki bi bila z vsebino, zgodbami in kvaliteto lahko konkurencna ameriskemu filmu, če bi le bila dovolj finančno podprta. Koordinatorka nagrade Doris Pack je izpostavila, da evropski film prikazuje naše kraje, pripoveduje zgodbe naših ljudi, z njimi se Evropejec lahko poistoveti. Z nagrado lux dajejo možnost najboljšim filmom, da jih vidi čim več gledalcev ter da tako spoznavajo bogastvo in raznolikost evropske produkcije.

S plakati za nagrado lux so v času decembrskega zasedanja poslancev dobesedno polepili zgradbo evropskega parlamenta v Strasbourgu