Založba Družina je v zbirki Cerkveni dokumenti št. 150 v pripravi na skupno (luterani in katoličani) obeleževanje 500. obletnice reformacije v prihodnjem letu izdala dokument z naslovom Od konflikta do skupnosti in podnaslovom Poročilo luteransko-rimskokatoliške komisije za edinost. Večji del ga je iz nemškega izvirnika prevedel prof. dr. Anton Štrukelj, lektoriral pa še nedavno umrli prevajalec prof. Janez Zupet. Spremno besedo sta napisala škof Evangeličanske cerkve v Sloveniji mag. Geza Filo in predsednik Slovenskega ekumenskega sveta celjski škof dr. Stanislav Lipovšek. Dokument je bil predstavljen na tiskovni konferenci 9. maja v prostorih založbe Družina (vodila jo je Manica Ferenc). Pri predstavitvi so sodelovali škof Geza Filo, profesor nauka o Cerkvi in ekumenske teologije na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Bogdan Dolenc, urednik zbirke Cerkveni dokumenti dr. Rafko Valenčič in profesor dr. Anton Štrukelj z že omenjene fakultete.

Preberite si celoten prispevek škofa Evangeličanske cerkve v Sloveniji mag. Geze Fila.

Kaj skupnega lahko povemo evangeličani (luterani) in katoličani o reformacijskih dogodkih izpred 500 let in njihovih posledicah? Kaj je z luteransko katoliškim dialogom o osrednjih temah teologije Martina Luthra, npr. o opravičenju ali pa o razumevanju evharistije? In predvsem: Kako lahko luterani in katoličani leta 2017 skupaj obeležimo spomin na reformacijo?

Ta in druga vprašanja si je postavila luteransko rimokatoliška komisija za edinost v poročilu, naslovljenem »Od konflikta do skupnosti: Skupni luteransko katoliški spomin na reformacijo v letu 2017«, ki sta ga 17. junija 2013 na konferenci svèta Svetovne luteranske zveze v Ženevi javnosti predstavila kardinal Kurt Koch, predsednik Papeškega sveta za edinost kristjanov, in Martin Junge, generalni sekretar Svetovne luteranske zveze.

Dokument je deseto besedilo mednarodne luteransko rimokatoliške komisije za medsebojni dialog. Ustanovljena je bila leta 1967, torej neposredno po II. vatikanskem koncilu, in je v tem času vodila že pet faz dialoga. Najpomembnejši rezultat dialoga je »Skupna izjava o opravičenju«, ki sta jo leta 1999 podpisali Svetovna luteranska zveza in Katoliška cerkev in je vzpostavila načelni konsenz v zvezi z osrednjo točko spora iz časa reformacije.

Dokument »Od konflikta do skupnosti« želi prispevati k skupnemu luteransko rimokatoliškem spominu na reformacijo v letu 2017. Drugače kot je bilo to pri prejšnjih reformacijskih jubilejih, pri katerih je šlo v prvi vrsti za krepitev reformacijske identitete in distanciranje od Rimokatoliške cerkve, želimo spomin na začetek reformacije pred 500 leti zavestno obeležiti ekumensko. Temeljna misel pri tem je: »Kar se je zgodilo v preteklosti, tega ne moremo spremeniti. Česar iz preteklosti pa se spominjamo in kako se spominjamo, to pa se sčasoma lahko dejansko spremeni« (št. 16).

Potem ko so v prvem poglavju s ključnima besedama »ekumena in globalizacija« poimenovane posebnosti spomina na reformacijo v letu 2017, v drugem poglavju dokument govori o tem, kako se je z aktualne, historične, teološke in ekumenske perspektive spremenil in poglobil pogled na reformatorja Martina Luthra. Nadgradnja tega je tretje poglavje, ki ponuja skupen oris zgodovine reformacije in katoliške reakcije. Četrto poglavje se s ključnimi besedami »opravičenje«, »evharistija«, »bogoslužje«, »Sveto pismo in tradicija« ter »Cerkev« navezuje na glavne teološke teme Martina Luthra in pokaže, kako jih lahko predstavimo na podlagi dosedanjega luteransko rimokatoliškega dialoga. V petem poglavju so nazadnje potegnjeni zaključki iz doslej povedanega in predstavljeno, kako je mogoče skupno obeleževanje spomina, ki enako hvaležno sprejema tako skupno veselje nad evangelijem, kakor tudi priznava lastno krivdo in lastni neuspeh. Dokument končno sklene s petimi imperativi, ki naj bodo vodilo za skupno praznovanje leta 2017.

Dokument mednarodne luteransko rimokatoliške komisije z naslovom »Od konflikta do skupnosti« je od danes dostopen tudi slovenski javnosti. Kakšen pomen ima dokument za slovensko Evangeličansko cerkev in slovensko Rimokatoliško cerkev, vidimo po tem, da ga sedaj skupaj predstavlamo predstavniki obeh Cerkva. Pri predstavitvi dokumenta se mi zdijo za naše ekumensko sobivanje posebno pomembne in upanje vzbujajoče naslednje točke:

1) Pozdraviti moramo, da so zgodovino luteranske reformacije prvič skupaj opisali luterani in katoličani. Komisiji za medsebojni dialog ne gre za to, da bi naknadno na novo interpretirala preteklost, temveč mnogo bolj za to, da na novo napiše zgodovino, namreč da jo skupaj interpretirata obe strani. Stiki, ki so se stkali v preteklih desetletjih nam omogočajo, da o preteklem ne govorimo in ne sodimo s stališča distanciranja, temveč se odpremo tudi za interpretacijske perspektive drugega.

2) Velik napredek je, da je danes pred nami študija, ki prinaša podobno bilanco in se upira ekumenski pozabi, za njen nastanek pa je odgovornost skupna. Na osnovi tematik, kot so opravičenje, zadnja večerja, bogoslužje kakor tudi Sveto pismo in tradicija, je predstavljeno, kaj lahko danes skupno povemo o Luthrovih osrednjih teoloških mislih in kakšen diferenciran konsenz lahko dosežemo na poti k skupnosti. Kot v nobenem ekumenskem dokumentu doslej, je v tem Luthrova teologija predstavljena skupno v vsej svoji širini in globini. Razprava tako ponuja bogato gradivo, na podlagi katerega lahko ne glede na meje veroizpovedi razpravljamo o in z Luthrovo teologijo.

3) V pomoč so nam poleg tega premišljevanja z ozirom na leto 2017. Skupni pogled na zgodovino reformacije omogoča avtorjem razprave prvič po reformacijskem času da se skupaj spominjajo reformacije. Dokument pri tem ves čas uporablja pojem »spomin«, da bi tako jasno opozoril na to, da rimokatoliški strani ni lahko proslavljati reformacije, ki je vendar pripeljala do razkola zahodnega krščanskega sveta. Obenem pa katoliška Cerkev priznava, da luteranski kristjani in kristjanke v letu 2017 ne praznujejo cerkvenega razkola, temveč izkazujejo svojo neizmerno hvaležnost za vse, kar so jim razkrili Luther in drugi reformatorji ter da želijo darove reformacije deliti tudi z drugimi. Svetovna luteranska zveza in Papeški svet za edinost kristjanov zato z ozirom na jubilejno leto reformacije predlagajo, da samokritično drug drugemu priznamo obojestranske zmote, da se hvaležno skupaj veselimo evangelija, da veselo Jezusovo sporočilo slavimo in ne nazadnje skupaj molimo za edinost.

4) V historičnem delu razprave je jasno povedano, da je bil čas reformacije vedno tudi čas zamujenih priložnosti in da nikoli ni moglo zares priti do dialoga, povezanega s kontroverznimi vprašanji. Luteranske cerkve zato hvaležno ugotavljajo, da se je to danes temeljito spremenilo. Luteransko rimokatoliški odnosi so zaupljivi in intenzivni. Pravi dialog in približevanje sta spet mogoča. Zatorej je komisija za svoj dokument izbrala pravi in učinkoviti naslov: »Od konflikta do skupnosti«. Dejansko smo na poti k skupnosti, ja, z našim krstom, s to »zakramentalno vezjo edinosti«, smo povezani kot skupnost. Dokument govori o »nemogočih možnostih«, da živimo v ločenih skupnostih in smo kljub temu del enega Kristusovega telesa. Nadalje v dokumentu beremo: »Ker pripadajo enemu telesu, se katoličani in luterani zaradi razkola borijo za polno »katoliškost univerzalnot« Cerkve. Ta boj ima dve plati: Priznavanje tega, kar nam je skupno in nas povezuje, in priznavanje tega, kar nas ločuje. Prvo je razlog za hvaležnost in veselje; drugo je razlog za bolečino in žalost.« S tega vidika moramo pozdraviti, da pričujoči dokument omogoča ekumenski pristop k jubilejnem reformacijskem letu; tak pristop pa resno jemje skrbi naših rimokatoliških bratov in sester in nam obenem omogoča, da skupaj v hvaležnosti in veselju praznujemo reformacijske pridobitve.

5) Poleg tega stališča pa si dokument zasluži tudi temeljito in široko nadaljevanje dialoga. Zato se veselimo novih ugotovitev, katere ekumenske impulze lahko sprožimo na tak način. Pri tem nadaljnja prizadevanja in razmislek terja vprašanje, kako lahko pet imperativov prikličemo v življenje v naših cerkvah in skupnostih: vedno pa je treba izhajati iz perspektive edinosti in ne razkola, računati moramo s spremembami, do katerih pride ob srečevanju, ponovno se moramo obvezati, da bomo iskali dejansko edinost, skupaj na novo odkriti moč evangelija v današnjem času in biti skupaj priče Božje milosti v tem svetu. Pomembno pa je tudi, da se v ta proces vključita tudi Evangeličanska in Katoliška cerkev v Sloveniji, ki sta s slovensko reformacijo in protireformacijo del bogate, pa tudi žalostne skupne zgodovine slovenskega naroda.

Geza Filo, škof

Prvi imperativ: katoličani in luterani naj vedno izhajajo iz perspektive edinosti in ne iz perspektive ločitve, da bi krepili to, kar imajo skupnega, tudi če je veliko lažje videti in doživljati razlike.
Drugi imperativ: luterani in katoličani se morajo stalno pustiti spreminjati s srečevanjem z drugim in z medsebojnim pričevanjem vere.
Tretji imperativ: katoličani in luterani naj bi se ponovno zavezali, da bodo iskali vidno edinost, skupno naj izdelajo konkretne korake, in vedno znova naj stremijo k temu cilju.
Četrti imperativ: luterani in katoličani morajo skupaj ponovno odkriti moč evangelija Jezusa Kristusa za naš čas.
Peti imperativ: katoličani in luterani naj v oznanjevanju in služenju svetu skupaj pričujejo za Božjo milost.

Foto: Jože Pavlič