Papež Frančišek je včeraj, četrti dan apostolskega obiska, iz Mehiškega zveznega okrožja odšel v zvezno državo Chiapas na jugu Mehike, kjer prebiva največ mehiških staroselskih skupnosti. V mestu San Cristóbal je dopoldne daroval sveto mašo, ki se je je udeležilo okoli 100.000 vernikov, večinoma pripadnikov staroselskih skupnosti. Bogoslužje je bilo v španskem jeziku, berila in prošnje pa so bila prvič v zgodovini prebrana tudi v treh indijanskih jezikih: ch'ol, tzotsil in tzeltal. Med sveto mašo je papež Frančišek razglasil dekret, s katerim med bogoslužjem dovoljuje uporabo staroselskih jezikov.



Sveti oče je v nagovoru izhajal iz včerajšnjega psalma, prebranega v jeziku tzosil: »Gospodova postava je popolna, poživlja dušo.« (Ps 19,8) To postavo, je pojasnil papež, je izraelsko ljudstvo prejelo po Mojzesovi roki, pomagala pa naj bi Božjemu ljudstvu živeti v svobodi, v katero je bilo poklicano, razsvetljevala naj bi njihove korake ter spremljala romanje Njegovega ljudstva, ki je izkusilo sužnost in zatiranje faraona, ki je izkusilo trpljenje in trpinčenje, dokler Bog ni rekel »dovolj!«. Tam se je razodelo Očetovo obličje, Njegova Beseda pa je postajala znamenje svobode, veselja, modrosti in luči.

Papež se je v nagovoru navezal tudi na modrosti mehiških staroselcev in je navedel tudi odlomek iz svete knjige majevske civilizacije, Popol Vuh: »Zarja je nepričakovano dosegla vse zbrane rodove. Sonce je nemudoma ozdravilo obličje zemlje. Zarja je dosegla ljudstva, ki so večkrat hodila v različnih sencah zgodovine.«



Tudi staroselci v Srednji Ameriki so hrepeneli, da bi živeli v svobodi, hrepeneli so po obljubljeni deželi, kjer ni prostora za zatiranje, trpinčenje in propadanje. Kot je poudaril Frančišek, je v srcu človeka in v spominu mnogih narodov zapisano hrepenenje po zemlji, po času, v katerem bo bratstvo preseglo prezir, solidarnost premagala nepravičnost, mir pa bo izbrisal nasilje. To hrepenenje so nekateri želeli utišati in izbrisati na različne oblike in načine, je dejal papež. Želeli so omrtvičiti dušo, domišljali so si, da bodo otopili življenje otrok in mladih z izmišljijami, da se nič ne more spremeniti ali da sanje niso mogoče.

Ob tem je svoj glas povzdignilo tudi stvarstvo, saj ljudje nismo lastniki in gospodarji planeta, na katerem živimo in nismo pooblaščeni za njegovo ropanje. Zaradi človekovega ravnanja je izčrpana in opustošena zemlja med najbolj zapuščenimi in trpinčenimi reveži. »Okoljski izziv, ki ga živimo, in njegove korenine zadevajo nas vse ter nas sprašujejo. Pred eno največjih okoljevarstvenih kriz v zgodovini se ne moremo več pretvarjati, kot da ni nič. Glede tega nas vi lahko veliko naučite. Vaša ljudstva, kot so prepoznali škofje Latinske Amerike, znajo živeti v harmoniji z naravo, ki jo spoštujejo kot vir hrane, skupni dom in oltar človeške razdelitve (Dokument iz Aparecide, 472). Vendar pa so bila vaša ljudstva mnogokrat na sistematičen in strukturalen način nerazumljena in izključena iz družbe. Nekateri so imeli njihove vrednote, kulturo in navade za manj vredne. Drugi so jim, zapeljani zaradi oblasti, denarja in zakonov trga odvzeli njihovo zemljo ali vanjo posegali na načine, ki so jo onesnaževali. Kako žalostno! Kako dobro nam bi delo spraševanje vesti in da bi se naučili reči: odpusti! Odpustite, bratje! Današnji svet, oropan zaradi kulture odmetavanja, vas potrebuje!«

Kulturo in vrednote staroselcev potrebujejo predvsem mladi današnjega časa, izpostavljeni kulturi, ki poskuša odpraviti vse kulturno bogastvo in značilnosti, hrepeneč po enotnem svetu. Nujno je, da ne izgubijo modrosti svojih prednikov. Današnji svet, ujet v pragmatizem, je prepričan sveti oče, se mora znova naučiti vrednot zastonjskosti.

Vir: Radio Vatikan
Foto: RV / CTV