Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Pisateljica na letalu z Janezom Pavlom II.

Za vas piše:
Mojca Purger
Objava: 26. 04. 2017 / 11:56
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 10 minut
Nazadnje Posodobljeno: 30.01.2018 / 17:35
Ustavi predvajanje Nalaganje
Pisateljica na letalu z Janezom Pavlom II.

Pisateljica na letalu z Janezom Pavlom II.

Pogovor z novinarko in pisateljico slovenskega rodu Alenko Lawrence
Novinarka Alenka Lawrence je avtorica knjige In kje je tu Bog? Zgodba vojnega pilota in človekoljuba, ki je pravkar izšla pri založbi Družina. Gre za knjigo pogovorov z izjemnim Angležem, lordom Leonardom Cheshirjem (1917–1992). Ko smo stopili v stik s pisateljico, smo kmalu spoznali, da ima tudi Alenka Lawrence zelo zanimivo življenjsko zgodbo.

Vnukinja nekdanjega mariborskega podžupana Franja Žebota, ki je umrl v Dachauu, hči slovenskih novinarjev pri radiu BBC v Londonu in tudi sama novinarka za katoliški časopis The Universe in radio BBC, zdaj upokojena z možem živi v ZDA. V intervjuju v angleščini po telefonu nam je zaupala številne zanimivosti iz svojega zasebnega in poklicnega življenja pa tudi, kako je povezana s Slovenijo in Slovenci. Foto: arhiv Alenke Lawrence.


Vse življenje ste preživeli v Angliji. Bi rekli, da ste Slovenka ali Angležinja? Kako doživljate svojo identiteto?

Mislim, da sem oboje. Rojena sem bila v Angliji. Na moji šoli ni bilo nikogar drugega, ki bi mu bilo ime Alenka. Pravzaprav nisem srečala nobene druge Alenke dokler nisem odrasla! Seveda danes v Angliji živijo ljudje najrazličnejših nacionalnosti, takrat pa še ni bilo tako. Počutila sem se drugačno. Tudi zgodovina moje družine je bila zelo drugačna od zgodovine Angležev. Vsekakor pa se počutim tudi Angležinjo. Slovenijo sem obiskala šele kot odrasla in ni bila takšna, kakršno sem si predstavljala na podlagi zgodb, ki sem jih slišala, ko sem bila deklica. Ko sem v Slovenijo prišla v osemdesetih, je bila veliko bolj moderna, kot sem si jo predstavljala.

Še posebej močno sem se čutila Slovenko v času osamosvajanja Slovenije. Moji starši so v Londonu hodili na demonstracije s transparenti »Osvobodite Slovenijo!« … Pridružila sem se jim. Slovenci, ki so živeli v Londonu in prej niso imeli stikov, saj so pripadali različnim skupinam, predvsem različnim svetovnim nazorom, so prišli vsi skupaj, vsi so bili za samostojno Slovenijo. Vzdušje je bilo res čudovito.

Kdaj ste svoj priimek spre­menili iz Lavrenčič v Lawrence?

Poklicno sem uporabljala angleško verzijo priimka. Lawrence in Lavrenčič pomenita isto.

Zgodovina vaše družine je močno zaznamovana z likom vašega dedka in usodo, ki je doletela vašo babico in starše. Nam lahko poveste kaj več o tem?

Moja mama, Dora Žebot Lavrenčič, je bila rojena v Mariboru, bila je najmlajša hči mojega dedka Franca Žebota, ki je bil zaveden Slovenec v času Avstro-Ogrske. Bil je član parlamenta v Beogradu in mariborski podžupan v času, ko so leta 1941 nemške sile zavzele mesto. Ker je nasprotoval izobešanju nacistične zastave na mariborsko mestno hišo in tudi zaradi drugih stvari so ga poslali v taborišče v Dachauu, kjer je aprila 1945, malo pred koncem vojne, umrl. Drugi člani naše družine so bili prisiljeni bežati pred nacizmom in komunizmom. Moja mama, ki ima 95 let in še živi v Londonu, in oče Karl (Drago) Lavrenčič sta se spoznala v Londonu, kjer sta bila sodelavca na slovenski sekciji radia BBC. Slovensko sem se naučila od babice, ki je živela zelo blizu nas, a je umrla, ko sem bila stara štiri leta.

Kako pomembna je bila katoliška vera v vaši družini?

Zelo zelo pomembna. V Angliji je biti katoličan neobičajno. Hodila sem v katoliško šolo, ki so jo vodile redovnice. Bile so čudovite, veliko so nas naučile. Katoliška vera je bila zame osebno vedno pomembna, v naši družini prav tako, saj je bil dedek goreč katoličan, vera ga je krepila tudi, ko je bil v taborišču, čeprav o tem ne vemo veliko podrobnosti.

Duhovnik dr. Lambert Erlich, ki je bil ubit leta 1942, je bil naš družinski prijatelj. Mama se je kasneje priporočala njemu pri opravljanju izpitov na fakulteti. Veliko je bilo katoliških vplivov. Vedno me je zanimalo vse, kar je bilo povezano s katoliško vero, tudi ko sem delala kot novinarka.

Kdo vas je navdušil za novinarstvo?

Vsekakor moj oče. Bil je zelo zanimiv človek. Pogosto je odhajal na dolga potovanja na Tajsko, v Afriko, Latinsko Ameriko … Dolga obdobja ga ni bilo, ko je po svetu zbiral gradivo za svoje prispevke. Iz eksotičnih krajev mi je pošiljal razglednice in vsakič mi je prinesel punčko, tako da sem imela veliko zbirko punčk od vsepovsod.

Šla pa sem tudi skozi obdobje, ko nisem hotela početi tega, kar je počel moj oče. Nekaj časa sem poučevala tudi zgodovino, ki me že od nekdaj zelo zanima. A sem ugotovila, da preveč pogrešam pisanje.

Kateri intervju vam ostaja najbolj pri srcu, ko se spominjate obdobja, ko ste delali za katoliški časopis The Universe?

Bila sta dva. Eden je bil z Margaret Thatcher, ki je bila britanska premierka v osemdesetih. Ker sva se pogovarjali za katoliški časopis, je bila tema pogovora njen pogled na družinsko življenje … Presenetilo me je, kako dobro je poznala časopis, za katerega sem delala, bila je zbrana in tudi zelo zahtevna za debato.

Drugi pa je bil srečanje z materjo Terezijo. Bilo je ob štirih zjutraj. Njene sestre so imele majhen samostan v Londonu, in ko smo izvedeli, da je pri njih, me je urednik poslal, da z njo naredim kratek pogovor. Videla sem jo, kako je molila v kapeli. Še nikoli nisem videla nekoga, da bi tako zbrano molil. Oblečena je bila v redovno obleko, čez pa je imela modro jopico. Nikoli ne bom pozabila, kako močen je bil njen stisk roke! Napisala mi je posvetilo, eno zame in eno za mojo mamo. Za mamo je napisala nekaj besed v srbščini, ker sem ji povedala, da sem Slovenka. Bila je tudi poznavalka jezikov!

Na svojih potovanjih sem prav tako srečala številne zanimive ljudi, ki niso bili nujno slavni, pa so bili prav tako zanimivi in so name naredili velik vtis. Intervjuvala sem na primer gospo, ki je preživela nesrečo Titanika. Takrat je bila stara sedem let, jaz pa sem se srečala z njo, ko je bila že stara.

V osemdesetih ste raziskovali položaj verskih disidentov v komunističnih državah.

Vedno sem rada potovala. Včasih sem se pridružila kakšni skupini in poskušala ugotoviti, kaj se nekje dogaja. Morda je bilo to tudi zaradi tega, ker sem odrašča­la kot katoličanka v Angliji, saj so v času reformacije številne katoličane preganjali in celo usmrtili­ zaradi njihove vere. Prevzelo me je, kaj pomeni za človeka vera, kadar je zaradi nje preganjan, najsibo fizično ali samo politično.

Udeležila sem se praznovanja leta 1988 v Rusiji in Ukrajini. Najmočnejši vtis je name naredila skupina mladih, ki so se spreobrnili v katoliško vero. V tistih časih smo z Zahoda v komunistične države prinašali predvsem verske knjige, ki za železno zavezo niso bile dovoljene. Samo še ena mi je ostala, pa še ta ni bila ne vem kako dobra. Enega med njimi sem vprašala, ali bi jo morda želeli. Ko sem jim jo dala, je imel v očeh tak pogled, kot če bi sestradanemu človeku podarila hrano! Kasneje so se razmere seveda zelo spremenile …

Kako ste v Angliji spremljali osamosvojitveno dogajanje v Sloveniji?

Bilo je zelo razburljivo. Spomnim se, da smo v službi spremljali poročila in kar naenkrat sem zagledala majhno letališče Brnik. Pretreslo me je: Kaj je zdaj to!? Bilo je zelo zanimivo biti novinarka na BBC-ju, ko so se dogajale tako pomembne zgodovinske stvari.

Naredili ste reportažno radijsko oddajo o nastajanju Slovenije.

Zdelo se mi je zanimivo, kaj vse je potrebno, da se vzpostavi nova država: od političnega sistema do določitve zastave, izdelave znamk, valute … Intervjuje sem posnela v angleščini, le predsed­nik Kučan je želel govoriti v slovenščini. A ker sem se slovenščine naučila od babice, se nikoli nisem naučila vikanja. Tako sem se mu morala opravičiti, ker ga bom tikala. Zdelo se mu je zelo zabavno! Meni pa je bilo nerodno tudi zato, ker sem vse to potem predvajala še na radiu!

Po osamosvojitvi Slovenije je prišlo tudi do nekaterih razočaranj. Vaša mama je v televizijski oddaji Pričevalci izrazila tudi razočaranje nad tem, da so bili nekateri vaši prijatelji v resnici Udbini ovaduhi … Sedaj v Sloveniji med številnimi vlada prepričanje, da bi morali zgodovino pustiti za seboj in se osredotočiti na prihodnost. Kako vi gledate na to?

Resnica mora vsekakor priti na dan, ne glede na to, kaj bo razkrila. Resnice in zgodovine ne moreš zatirati. To se kaže v različnih državah povsod po svetu. Zares verjamem, da je mogoče in pomembno, da se razkrije resnico. Ker sem zgodovinarka in novinarka, je to zame edini možen odgovor na vaše vprašanje.

Poleg matere Terezije ste srečali tudi papeža Janeza Pavla II. Pravzaprav ste se z njim pripeljali na letalu, ko je prišel razglasit Antona Martina Slomška za blaženega.

V tistem času sem pripravljala oddajo o Vatikanu. Veliko se je govorilo o slabih stvareh v Cerkvi, mi pa smo hoteli pokazati tudi na pozitivne strani. Izvedela sem, da gre papež v Slovenijo, in sem se prijavila, da bi ga spremljala skupaj z drugimi novinarji. Takrat je bil že precej bolan in nas na letalu ni nagovoril; lahko smo ga le opazovali od daleč. Bilo je krasno, celo v bolezni je bil še vedno zelo zelo poseben človek. Tudi obred beatifikacije je bil čudovit. Gledati vso to množico, v kateri sta bila tudi moja mama in oče, ki so ju povabili zaradi mojega starega očeta, je bilo nepozabno!

Zdaj živite v Ameriki, vaši sosedje pa so Slovenci! Svet je zares majhen!

Ko sem se preselila iz Anglije, mi je mož povedal, da ima slovenska soseda. Mislila sem si, da je najbrž zamešal Slovake, Slavonce … A ni, res sta iz Slovenije! Vodita kmetijo in slovita po tem, da sta najboljša kmeta daleč naokrog. Trdo delata, njuna kmetija je vedno lepo urejena, živina je najboljša. To je značilno za Slovenijo, kajne?! Kot je pri Slovencih običajno, smo hitro ugotovili, katere skupne znance imamo … Gospa mi za velikonočne in božične praznike prinese potico.

Pravkar je pri naši založbi izšla vaša knjiga pogovorov z lordom Leonardom Cheshirjem, ki je v Angliji izšla že leta 1991. Letos mineva sto let od rojstva tega vojnega pilota, ki je bil priča odvrženi jedrski bombi nad Nagasakijem, pozneje pa se je spreobrnil v katoliško vero. Zakaj je knjiga Cheshirjevih misli pomembna za Slovence?

Vsekakor gre za zanimivo zgodbo: bil je vojni junak, šel je skozi osebno krizo, se spreobrnil in začel novo življenje kot dobrodelnik. Osebno je doživel drugo svetovno vojno. Za številne mlajše je to že zelo oddaljena zgodovina, zato je zanje lahko dragoceno pričevanje nekoga, ki je bil dejansko del tega pomembnega konflikta, ki je za vedno spremenil naš svet. Lord Cheshire govori tudi o številnih stvareh, ki so še vedno relevantne, še zlasti v zvezi s svojo vero in trpljenjem – s tem se še vedno srečujemo in se vedno bomo. Govori tudi o etičnih vprašanjih, ki so vedno bolj aktualna. Cheshire na podlagi svojih številnih izkušenj odgovarja na vprašanje, kje je Bog, če je življenje takšno trpljenje. Nihče nima popolnega odgovora, ampak on ponuja nekaj zelo dobrih uvidov v to uganko.

Kupi v trgovini

Evangeliji
Sveto pismo
4,80€
Nalaganje
Nazaj na vrh