Farani župnije Kranj-Primskovo so se z ganljivim pismom poslovili od župnika Franca Godca. FOTO: Ivo Žajdela



Minuli petek je Nebeški Oče k sebi poklical Franca Godca (22. februar 1953 – 16. oktober 2020), zadnjih 32 let župnika župnije Kranj-Primskovo. Pred tem je duhovniško službo opravljal v župnijah Ribnica, Trebnje in Ljubljana – Šentvid.

Zaradi izrednih razmer epidemije novega koronavirusa bo pogreb v družinskem krogu na pokopališču v rodnem Žužemberku, o možnosti slovesa od pokojnega župnika pa bodo z Nadškofije Ljubljana obvestili naknadno. Rajnega sobrata priporočajo v molitev.

Franc Godec je več kot 30 letih služenja pustil neizbrisen pečat v župniji Kranj-Primskovo, v kateri vsak dan do župnikovega pogreba ob 19.30 v domačem občestvu molijo rožni venec, vendar povezani kot eno v molitvi.

Prav tako pa so farani zapisali pismo slovesa »od našega predragega župnika«, ki bo prebrano tudi na njegovem pogrebu v Žužemberku. Pismo je v imenu župnije Kranj-Primskovo zapisala Klavdija Jurišić in ga v nadaljevanju, z dovoljenjem, objavljamo v celoti.

PISMO SLOVESA FARANOV OD ŽUPNIKA FRANCA GODCA

»Našemu dragemu gospodu župniku Francu Godcu

V petek, 16. oktobra 2020, se je nebo razveselilo in obogatilo, zemlja in narava pa sta skupaj z nami jokali ob tem slovesu. Še pred letom dni smo o datumu 16. oktober govorili na združenem romanju treh kranjskih župnij na Poljsko, kajti na ta dan leta 1978 je bil za papeža izvoljen kardinal Karol Wojtyla in postal sveti oče Janez Pavel II. Skupaj smo obiskali njegov rojstni kraj, poskusili kremno rezino, ki jo je tako rad jedel, se priporočili in imeli sv. mašo ob njegovih relikvijah in v novograjenem centru sv. Janeza Pavla II. Svet je leta 1978 dobil čudovitega očeta, papeža, po natanko 42 letih pa ste bili na isti datum Vi, naš najdražji gospod župnik, izvoljeni za nebesa.


Franc Godec je letos v Žužemberku praznoval 40-letnico mašništva. FOTO: Slavko Mirtič


Še zadnje dni pred svojim odhodom ste kleče pred najsvetejšim molili rožni venec za vse nas in nas spodbujali, da se odzovemo božjemu vabilu. Tako zelo Vas je nagovorila življenjska zgodba blaženega Carla Acutisa, ki ste nam jo, posebej pa našim prvoobhajancem, pripovedovali in ponavljali njegove besede: »Evharistija je moja avtocesta v nebesa.« Nismo pa pričakovali, da se boste tako hitro na to avtocesto podali tudi Vi. Verjamemo, da Vas je po vsem Vašem nesebičnem delu, trudu, vztrajnosti, volji, besedah tolažbe, veselja, skrbi, spodbude, Vaših dejanjih, Vaših oporah ne glede na čas in vzrok, darovanih sv. mašah, toplih stiskih rok, prijaznem pogledu, nasmehu, prijateljskem in očetovskem nasvetu, vseh prizadevanjih tako za zunanjo lepoto in ureditev cerkve kot notranjo čistost duše in zgleda resničnega služenja in prave ljubezni pripeljala naravnost v nebesa, kjer boste odslej nad nami bdeli in boste naš priprošnjik pri Mariji in Bogu.

Ob teh trenutkih se nam vrtijo dogodki, spomini na vsa leta druženja, vse skupne trenutke vsakega izmed nas, ki nas je življenje povezalo z Vami. Mnogi so z Vašim blagoslovom postali božji otroci, mnogim ste podelili sv. obhajilo, jih spremljali do poroke in praznovanj tudi zlatih obletnic, mnogim stali ob strani ob težkih izgubah in jih s tako čutnimi in pomirjujočimi govori ter s tako skrbnostjo pospremili na njihovo pot. Vedno znova ste nas učili, Vaše kateheze, pridige, nagovori, darovane sv. maše, vse je bilo tako zelo bogato in tako skrbno izbrano. Kako lepo Vas je bilo poslušati in koliko poučnih besed smo lahko slišali, tako veliko ste nas naučili, Vaše petje pa bo odmevalo še naprej v naših srcih. O, kako zelo Vas bomo pogrešali! Trudili ste se, da bi bilo vse popolno pripravljeno za našega Boga in mati Marijo in res ste bili naš vodnik in pastir, ki mu ni bilo vseeno za vsakega posameznika. Prizadevali ste si, da bi bili povezani kot župnija, vabili, naj se odzovemo na praznovanje obletnic, praznikov, romanj, skupnih ogledov filmov, k molitvi, in vsak je bil dragocen. In bili ste tam za nas, tudi ob najtežjih trenutkih. Hvaležni smo Bogu, da smo smeli z Vami preživeti ta dragoceni čas in da smo imeli blagoslov se z Vami veseliti in praznovati ob 40. letu Vašega mašniškega posvečenja. Tiho smo upali, da bomo tako praznovali tudi, ko bo 40 let, odkar ste postali naš gospod župnik, župnije Kranj-Primskovo, a Bog je odločil drugače. Hvaležni smo za 32 let vodenja naše župnije … Velikokrat smo skupaj zapeli pesem Jaz sem otrok Marijin, tudi pri Vaših zadnjih sv. mašah, in zadnja kitica pravi: Jaz sem otok Marijin, se smrti ne bojim, na materinem srcu najslajše jaz zaspim. In zaspali ste.

Z zemeljskega odhoda se poslavljamo z mislijo, da ste sedaj skupaj z Jezusom in Marijo in tako tudi vedno ob nas in naš velik priprošnjik v nebesih. FOTO: Ivo Žajdela

Ne moremo si pomagati, da nas ne bi prevzela žalost in bolečina ob slovesu in, kot da bi nas želel na vaš odhod pripraviti že vrhovni oče, papež Frančišek, s svojo avdienco dva dni prej, ko je svojo katehezo posvetil temi o bolečini in molitvi ter nam kot molitev predlagal branje psalmov. Tudi vi bi nam ob vseh takih primerih znali podati besede tolažbe. Tokrat nam jih pošilja papež. Poudaril je, da smo dragoceni v Božjih očeh in naj se zato k njemu obračamo v molitvi. Vsak nosi svojo bolečino in svoje trpljenje in težko pridemo do bolečine drugega, kajti to je njegova bolečina in njegove solze. Težko je razumeti, lahko smo si opora, toda tukaj je naš Gospod, On nas vabi, nanj se lahko obrnemo z vso bolečino, takšni, kot smo, in z vsem, kar smo. Papež je dejal: »Pred Bogom nismo neznanci ali številke. Smo obrazi in srca, poznani eden po eden, po imenu … Gospod posluša. Včasih je med molitvijo dovolj vedeti samo to. Problemi se vedno ne rešijo. Kdor moli, ne goji praznih upov: ve, da mnoga vprašanja tukajšnjega življenja ostajajo nerešena, brez izhoda; trpljenje nas bo spremljalo in, ko bomo prestali eno bitko, nas bodo čakale druge. Vendar pa, če smo slišani, vse postane znosno. Lahko se zgodi, in to celo pogosto, da ne razumemo Božjih načrtov. A naši kriki se ne ustavijo tukaj spodaj: dvigajo se vse do Njega, do Gospoda, ki ima srce Očeta in ki sam joče za vsakega sina in hčer, ki trpi in umre. Nekaj vam bom povedal: v težkih trenutkih mi pomaga, da pomislim na Jezusa, ki joče. Joče, ko gleda Jeruzalem. Ko joče pred Lazarjevim grobom. Bog je jokal zame, Bog joče, joče zaradi naših bolečin. Pomisliti, da Jezus joče z mano v bolečini, je tolažba. Pomaga nam iti dalje. Če ostanemo v odnosu z Njim, nas življenje ne prikrajša za trpljenje, se pa odpre za veliko obzorje dobrega in se poda na pot proti njegovi izpolnitvi. Pogumno, naprej z molitvijo. Jezus je vedno ob nas.«

Z zemeljskega odhoda se poslavljamo z mislijo, da ste sedaj skupaj z Jezusom in Marijo in tako tudi vedno ob nas in naš velik priprošnjik v nebesih. Spremljajte nas še naprej in naj v svojih srcih slišimo Vaš glas in Vašo pesem. Mi pa bomo za Vas s hvaležnostjo molili, kot ste Vi vedno za nas. Naj nas vse skupaj spremlja in nam odzvanja v naših srcih Jezusova obljuba, ki jo je dal svojim učencem, ko je rekel: »Spet vas bom videl, in vaše srce se bo veselilo, in vašega veselja vam ne bo nihče vzel« (Jn 16,22).

Radi Vas imamo, počivajte v miru in večna luč naj Vam sveti!«
_ _ _

PREBERITE TUDI:

Umrl dolgoletni župnik na Primskovem Franc Godec