Joseph Kim je v knjigi Pod istim nebom opisal, kako je zbežal pred lakoto in brezupom, ki sta vladala v Severni Koreji, v ZDA. Lakota globoko zaznamuje ne le telo, temveč tudi dušo. Četudi jo telo uspe premagati, se zapiše v dušo, pripoveduje Kim. Zaznamovala je tudi njegovo družino: oče je umrl, mati in sestra pa sta zbežali na Kitajsko. Ostal je sam, postal je brezdomec, berač in tat. Pridružil se je tolpi, vendar si je želel drugačnega življenja, zato je tudi sam zbral pogum, tvegal življenje in zbežal iz revne države. Na Kitajskem je spoznal krščansko dobroto. "Vedno bolj me je zanimalo, zakaj so kristjani tako drugačni od drugih ljudi, ki so me zavrnili. Na pamet sem se naučil apostolsko veroizpoved in ob vsaki priložnosti bral Sveto pismo, čeprav nisem razumel vseh njegovih zgodb. Na pastorjevo ženo in druge župljane, ki so me videli z biblijo v rokah, sem naredil vtis. Ob mojem zanimanju za božjo besedo in krščanstvo so se čutili poplačane za svojo ljubezen in skrb do mene. Svetopisemski svet me je popolnoma očaral."

Zatočišče je našel pri kristjanki, ki ga je skrivala pred oblastmi. Bila je novo upanje. Kitajska mu je odprla še ena vrata v prihodnost – študij. To pa je bila vstopnica v svobodnejše življenje v Ameriki.

To je navdihujoča zgodba o preživitvenem nagonu, zaradi katerega se odnosi skrhajo, o krščanski dobroti, moči upanja in izobrazbe.