Za slovensko družbo velja ugotovitev, da je prav zaradi nepredelanih bremen svoje preteklosti ena najbolj razdeljenih na stari celini. Ta preverljiva ugotovitev dobesedno vpije po razrešitvi konfliktnih vozlov, ki so trajna ovira za prehod v ustvarjalno, na sodelovanju utemeljeno prihodnost. Ta klic so slišali posamezniki in ustanove, ki so se povezali v civilnodružbeno pobudo Resnica in sočutje – pobudo, s katero želijo »po sedemdesetih letih vzpostaviti proces dokončnega slovesa od druge svetovne vojne ter z njo povezane državljanske vojne in povojnega nasilja ter odpreti prostor svobodnega, varnega in iskrenega medosebnega življenja za naše otroke«.

Člani pobude za spominsko leto 2015, ko se bomo spominjali 100. obletnice soške fronte, 70. obletnice konca druge svetovne vojne in 25. obletnice prvih demokratičnih volitev, pripravljajo vrsto dejavnosti in prireditev, s katerimi želijo povezati vse ljudi dobre volje, ki so pripravljeni prispevati svoj delček k mozaiku miroljubnega, strpnega, na resnici in sočutju temelječega sožitja slovenske družbe. Nekaj temeljnih vsebinskih potez spominskega leta so predstavili na današnji tiskovni konferenci.

Zdravljenje preživelih

Dr. Katarina Kompan Erzar iz Študijsko-raziskovalnega centra za družino je spregovorila o eni temeljnih nalog – zdravljenju preživelih. V centru, ki sta ga ustanovila z možem Tomažem Erzarjem, že dalj časa izvajajo zakonske, družinske in individualne terapije. Tudi zaradi zaupanja, ki so ga pridobili s terapevtskim delom, so lahko zelo globoko vstopili v dinamiko travm in njihovega medgeneracijskega prenosa. Jasno se pokaže, da rane, ki so jim medvojne in povojne travme pustile za seboj segajo mnogo globlje črno-bele ideološke zgodbe o zmagovalcih in izdajalcih. Ta ugotovitev seveda ne velja le za slovensko družbo. Odkar se je skupaj z berlinskim zidom porušila tudi zgodba o »dobri vojni«, ki sta jo vsaka svojemu bloku narekovali obe velesili, evropski narodi po besedah dr. Erzarjeve »vztrajno odkrivajo nove plati tistega nevarnega časa, v katerem so bili vsi ljudje poraženi, in gojijo kulturo spominjanja, žalovanja in odpuščanja«. Gre za zavesten proces prekinjanja molka in predelovanja časa, ki je še vedno z nami – ker je še vedno z nami sovraštvo, ki izvira iz neutolaženih krivic in neizjokanih izgub.

V Sloveniji in njeno soseščini sta bila, kot je dejala dr. Erzarjeva, molk in črno-bela ideološka podoba o vojni kot nekakšni učinkoviti rešitvi nakopičenih težav še posebej pogubna, saj sta jugoslovanske narode pripeljala do nove vojne in do novih nedopovedljivih pobojev in grozodejstev. Kdor namreč »vojne ne izjoka in ne začuti podivjanega maščevanja, ki ga vojna sproža, o njej ne samo da nima prave podobe, ampak ima o njej lažno podobo, s katero zavaja sebe in svoje potomce in jih peha v naročje novega sovraštva«.

Druga svetovna vojna je z molkom o bolečinah in strahu povzročila tudi medgeneracijsko odtujevanje, saj je odraščanje ob zagrenjenih starših, ki so v nemem besu in pasivnosti čakali na razumevanje in oporo, za otroke izjemno breme. Zaradi vsega tega je (skrajni?) čas »za iskren pogovor o strahu, o prestanih izkušnjah in pogumu ter o dopuščanju in hrepenenju, ki človeku omogoča, da ne ostane ujetnik davnih krivic in da v to ječo ne zapre poleg sebe še svojih otrok«. Iz tega spoznanja želi v spominskem letu zrasti veliko drobnih, prijetnih, prijaznih in zelo sočutnih dogodkov, s katerimi želijo v pobudi Resnica in sočutje odpreti prostor, v katerem se bo vsak lahko počutil pristnega, povezanega in akterja zgodbe o iskanju ljubezni.

Glasba odpira za sočutje

V pobudi sodeluje tudi svetovno znani basbaritonist Marko Fink. Pridružil se ji je z velikim veseljem, saj je v njej srečal ljudi, ki so velikodušno sledili klicu po nujnih spremembah, ki edine lahko razprejo drugačno prihodnost. Motiv za ta korak izvira že iz Finkove osebne zgodbe. Štirideset let je živel v tujini, kjer je bil v emigrantski družini tudi rojen. A njegova zgodba ni le zgodba tujine, temveč bistveno bolj zgodba domovine, tudi če ni bila blizu, temveč je živela kot pesem, slika, fotografija, spomin na pretekle dogodke. To je zgodba, v kateri so ga učili poleg ljubezni do domovine še nečesa: »da za mrtve ne smem biti mrtev« – torej zgodba sočutja, ki se odpira razumevanju vsakega človeka, ki ga je vrtinec druge svetovne vojne in revolucije potisnil v odločanje za takšne ali drugačne korake.


Nekatere vsebine pobude Resnica in sočutje so predstavili gospodinja in mati Romana Bider, pevec Marko Fink, novinar in urednik Radia Ognjišče Jože Bartol ter dr. Katarina Kompan Erzar iz Študijsko-raziskovalnega centra za družino (foto: Bogomir Štefanič)

Umetnost je tista, ki pogosto sočutju najbolj odpira vrata, saj prihaja ljudem do srca – prav rast v srčni kulturi pa bi morala biti po Finkovih besedah »naš nacionalni interes«. Resnica in sočutje zato raste kot antipod sovraštvu in srčni trdoti, ki še vedno v marsičem oklepata slovensko družbo.

Morda ju bo pomagala razkleniti tudi glasba. Osrednji glasbeni dogodek spominskega leta bo koncert, pri katerem bo 27. maja v Slovenski harmoniji v Ljubljani sodeloval tudi orkester Radia Slovenija. Eden izmed glasbenih projektov – nosil bo naslov Srečanja dveh svetov – bo ponazoril bolečino človeka, ki je po sili razmer moral zapustiti domovino, se znajti v novem svetu, kjer hrepeni po vrnitvi in se končno razveseli ob demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije. V pobudi Resnica in sočutje vabijo tudi druge organizatorje, da pod tem krovnim geslom pripravijo umetniške dogodke.

Varuhi spomina

Na najširšo javnost pa je naslovljen spletni projekt vseposvojitev, ki ga je predstavila pobudnica Romana Bider. Kot je dejala o sebi, ima sicer le »kompetenco treh nemških K-jev« (Küche, Kinder, Kirche – kuhinja, otroci, Cerkev), a morda so prav te gospodinjske kompetence še najbolj potrebne v času, ko je naš »slovenski hladilnik« prazen – ne le materialnih zalog, temveč predvsem občutka za dobro, lepo in resnično.Vse to je mogoče, čeprav se sliši po svoje protislovno, najti tudi v slovenski tragični preteklosti, zaznamovani z bratomorno vojno ter prikrivanjem, ustrahovanjem, zapeljevanjem z navidezno dobrim in plenjenjem, kar ji je sledilo. To zakopano trpljenje je lahko naš zaklad, ko ga bomo zmogli osmisliti.

V tak osmislitveni okvir je postavljena pobuda vseposvojitev, ki preko spletne vstopne točke vabi k posvojitvi eno izmed žrtev zla druge svetovne vojne in časa po njej na Slovenskem. Kdor se odloči za ta korak, postane varuh spomina na izbrano žrtev (naključno je izbrana iz baze podatkov Inštituta za novejšo zgodovino) in tako na nek način njena »mama«. Matere namreč, kot je dejala Romana Bider, »v svojem srcu nosimo vse otroke, pa če so še tako težavni; ovijamo jih v prijaznost, dobroto, jih varujemo, vemo, kaj potrebujejo; zaradi dobrih mam je svet manj hladen in bolj srčen«. Bo taka vendarle tudi Slovenija?

Vsakdo, ki vstopi v projekt vseposvojitev, lahko spomin na svojo žrtev neguje na lasten način: s prižiganjem sveč, molitvijo, mašo, branjem, pisanjem … Vsak nedeljo opoldne je trenutek skupne povezanosti v mislih in molitvah za vse žrtve – žrtvovano, pozabljeno ali razvrednoteno življenje tako »skozi sočutje dobiva svoje dostojanstvo, naš narod pa nadvse potreben mir«. Na spletni strani bo kmalu na voljo tudi nekakšno spletno pokopališče, ker bodo varuhi spomina lahko obiskali svojega posvojenca ter mu obd sveči položili drobno misel, pesem, pismo. Na ta način bo, kot je prepričana Roman Bider, »morda prej zadoščeno pravici vseh ljudi do dostojnega pokopa in do javnega spomina«.

Doslej so posvojene 203 žrtve druge svetovne vojne in njenih posledic. Morda na prvi pogled malo, pa vendar gre za prve korake v dolgem procesu, v katerega je treba vstopiti tudi z vero – močno vero, ki bo pripravila goro slovenske družbene nespremenljivosti, da se vendarle premakne.

Civilnodružbena pobuda Resnica in sočutje prinaša še druge vsebine, ki želijo razpirati prostor nenasilja in jih prestavlja tudi 54. številka Slovenskega časa (priložena je novi številki Družine).