Papež Frančišek si prizadeva, da bi vsi kristjani po svetu velikonočne praznike obhajali ob istem času in je v ta namen pripravljen spremeniti tudi dosedanjo katoliško prakso, kot je pojasnil minuli konec tedna v Vatikanu med srečanjem z duhovniki z vsega sveta. Za poenotenje datuma obhajanja velikonočnih praznikov je pisal carigrajskemu ekumenskemu patriarhu Bartolomeju I. in moskovskemu patriarhu Kirilu I., je še dejal sveti oče. Spomnil je, da je katoliška Cerkev na ta korak pripravljena že od Pavla VI. dalje.

Kot veliko noč je nicejski koncil leta 325 določil prvo nedeljo po prvi pomladanski polni luni. Od koledarske reforme papeža Gregorja XIII. leta 1582 dalje zahodne Cerkve za izračun tega datuma uporabljajo gregorijanski koledar, pravoslavne in vzhodne Cerkve pa se še vedno usmerjajo po starem julijanskem koledarju, zaradi česar se datum velike noči pogosto razlikuje tudi za 13 dni. Skupno veliko noč bomo znova obhajali leta 2017.

Frančišek je že večkrat izrazil željo po enotnem datumu obhajanja velikonočnih praznikov. Maja lani je v ta namen povedal šalo o srečanju med pravoslavnim in katoliškim kristjanom: »Moj Kristus je vstal prejšnji teden, kaj pa tvoj?«

V okviru dvournega srečanja z duhovniki, ki so se v Rimu sicer udeležili duhovnih vaj, je papež spregovoril tudi o ekumenizmu z vzhodnimi Cerkvami. Odnosi med katoliško in pravoslavnimi Cerkvami so »odlični«, poleg tega pa vzhodne Cerkve svetu nudijo bogato zakladnico duhovnosti. Papež je ob tem uporabil besedno igro »Ex oriente lux - ex occidente luxus« (»Z Vzhoda prihaja luč, z Zahoda pa razkošje«). Težava zahoda je v tem, da izvaža predvsem »razkošje, hedonizem, potrošništvo – stvari, ki povzročajo dekadenco«. Azijska celina pa je danes »ena največjih obljub Cerkve«.

Duhovnikom je papež svetoval, naj v pridigah vernikov ne nagovarjajo z dolgočasnimi ali predolgimi besedili, ki so že skoraj podobna predavanjem, in naj jih ne »strašijo« s pretirano moralnimi nauki. Dosti pomembneje je, »da nagovorijo njihova srca, z besedami, ki prihajajo iz lastnega srca«, za to pa zadošča, če pridigo sestavijo na podlagi ene same zamisli, ene same podobe ali enega samega občutka. Voditi Božje ljudstvo je lahko izredno utrujajoče, je priznal papež. Pogled na Jezusa, pa tudi Jezusov pogled in njegova navzočnost – predvsem med molitvijo pred tabernakljem – pa duhovnikom daje potrebno moč in jim pomaga, da ostajajo »zaljubljeni v Boga«.

Namesto da izgubljajo čas, bi morali duhovniki govoriti o Jezusu in o veselju, ko verujemo Vanj, čigar ljubezen je »močnejša od vsakega morilskega terorizma«. Po Jezusovem zgledu bi morali duhovniki »ljubiti brez omejitev« in nenehno izkazovati usmiljenje, ne pa togo slediti črki postave, saj v tem primeru Cerkev iz ljubeče Matere postane »zlobna mačeha«. »Zelo me boli, če župnik zavrne krst novorojenca, ki se je rodil samski materi ali pa neporočenemu paru. Nobene pravice nima, da takole ravna. Krsta nikoli ne smemo zavrniti«, je poudaril Frančišek. Posebej pa je potrebno biti usmiljen pri zakramentu pokore, je dodal sveti oče.

Glede vloge laikov v Cerkvi je papež dejal, naj jih duhovniki pustijo v miru delati. Pri zahtevah po reformi je pomembno, da iz udobja ne zapademo v »past klerikalizma«, v katero so se zapletli že številni duhovniki, ki so poskušali »klerikalizirati laike«.

Vir: Kathpress
Foto: arhiv Družine (T.P.)