Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Svetlobnica v roke Nataši Konc Lorenzutti

Za vas piše:
Ksenja Hočevar
Objava: 25. 11. 2016 / 13:13
Oznake: Družba
Čas branja: 5 minut
Nazadnje Posodobljeno: 30.01.2018 / 17:33
Ustavi predvajanje Nalaganje
Svetlobnica v roke Nataši Konc Lorenzutti

Svetlobnica v roke Nataši Konc Lorenzutti

Založba Družina je danes na knjižnem sejmu podelila nagrado Svetlobnica romanu Bližina daljave.

Založba Družina je danes ob 13. uri na pisateljskem odru knjižnega sejma razglasila drugega dobitnika literarne nagrade Svetlobnica. Med tremi nominiranimi romani je svetlobnico prejel roman Bližina daljave pisateljice Nataše Konc Lorenzutti.


Nagrado svetlobnica je pisateljici Nataši Konc Lorenzutti podelil direktor založbe Družina in član žirije Tone Rode

Na razpis za svetlobnico 2016 je do 31. avgusta prispelo enajst rokopisov. Žirija v sestavi Ignacija Fridl, Mateja Komel Snoj, Igor Škamperle, Brane Senegačnik, Tone Rode in Jože Horvat (predsednik žirije) je nominirala tri romane: poleg nagrajenega sta bila nominirana še roman avtorice Snežane Brumec Camino in ljudje in avtorice Anice Perpar Jesen v Piranu.


Pred podelitvijo se je z nominirankami Anico Perpar, Snežano Brumec in Natašo Konc Lorenzutti pogovarjala članica žirije Ignacija J. Fridl. Nominiranke so na pisateljskem odru knjižnega sejma ob pogovoru tudi prebirale odlomke iz poslanih rokopisov.


Tone Rode: "Svetlobnica za spodbudo slovenskemu leposlovju!"

Nagrada svetlobnica je bila danes podeljena drugo leto zapored. Lani je prvo svetlobnico prejel Marjan Eiletz za roman Krik brez odmeva. Nagrajena knjiga je, kot je povedal danes pred podelitvijo druge svetlobnice direktor založbe Tone Rode, "naletela na lep odziv pri balcih, dobro se prodaja, roman je lepo sprejet". Rode je pred pogovorom z nominirankami povedal, da je založba Družina pred dvema letoma prvič razpisala nagrado svetlobnica z namenom, da bi spodbudili slovensko leposlovje. "Sredi krize branja, ko nenehno poslušamo, da se manj bere, manj piše, manj izdaja, in da se veliko prevaja, prevodi kraljujejo na naših knjižnih policah, smo rekli: ne jamrajmo, naredimo nekaj za slovensko leposlovje! Prepričani smo, da tudi prek knjig rastemo kot narod, razmišljamo o tem, kdo smo in kam gremo, raziskujemo preteklost in skozi življenjske zgodbe lahko tudi zorimo kot skupnost. To je cilj svetlobnice."

Jože Horvat: "Med desetimi avtorji kar osem žensk"

Predsednik žirije Jože Horvat je pred pogovorom z nominirankami na pisateljskem odru knjižnega sejma povedal, da je na drugi razpis za svetlobnico prispelo enajst besedil, a so zaradi prekratkega obsega glede na zahteve razpisa enega morali izločiti. In kakšen je svet, ki so ga prikazali teksti, prispeli na razpis za nagrado? "Teme so v glavnem vse sodobne, saj so vzete iz življenja današnje Slovenije, literarno obdelane z vidika tako družinskih kot moralnih, političnih, nacionalnih in še kakšnih problemov, večidel pa sodijo pod kapo znane velike 'krize' v Sloveniji," je povedal predsednik žirije in dodal, da nekaj zgodovinskih tem ne more preglasiti te snovi. "Teksti poročajo o korupciji, manipulativni politiki, nezaposlenosti, razkroju in stiskah podeželja in drugih perečih rečeh, ki kot motivi gibljejo in zapletajo ljudi in dogajanje v osamosvojeni Sloveniji." Po besedah Horvata je bilo v desetih rokopisih redkeje brati o ljubezenskih in duhovnih iskanjih osrednjih likov, "a vsaj v enem primeru v kredibilni meri". Z vidika zvrsti je v glavnem šlo za tradicionalno realistično pisanje, največkrat za roman v zelo ohlapni obliki, vsaj v dveh primerih za kriminalko in v enem za dnevnik. Skoraj presenetljivo je, je dejal Horvat, "da so bili skoraj vsi teksti napisani v dobri slovenščini". Po odprtju kuvert so videli, da je bilo med desetimi avtorji kar osem žensk.


Utemeljitev letošnjega izbora besedila, nagrajenega s svetlobnico, je po razglasitvi prebrala Mateja Komel Snoj. (foto Jože Pavlič)

Utemeljitev nagrajenega besedila je po podelitvi svetlobnice prebrala Mateja Komel Snoj. Besedilo objavljamo v celoti:

Roman Nataše Konc Lorenzutti Bližina daljave je prvoosebna pripoved, postavljena na severozahodni konec Primorske približno v čas od let po prvi svetovni vojni do današnjih dni. Zgodba glavne junakinje Anice in drugih likov je postavljena v vaško okolje z očarljivo naravo, kjer pa je življenje trdo in medčloveški odnosi ne vedno ljubeznivi, temveč zaznamovani – kot pravi avtorica – »z drgetom zamer in molka«. Anica najprej pripoveduje o svojem grenkem otroštvu in odraščanju na kmetih, kjer življenje v marsičem določajo tradicionalne vrednote, potem o doživljanju pod fašizmom in ob nemški zasedbi, pa o partizanskem uporu in povojnem režimu – ter nazadnje, ko njegova monolitnost že razpada, še o svoji novi družini in otrocih, ki živijo že v novih razmerah doma in v svetu, nekje na pragu globalizacije.

Avtorica zapelje bralca v pripoved junakinje, ki po eni strani pristno in doživeto razkriva lastne stiske, po drugi pa presenetljivo objektivno predstavlja vojne in politične razmere v svojem okolju, ne le italijanskih in nemških okupatorjev, temveč tudi revolucionarno partizansko vojsko. Junakinji se uspe prebiti skozi nemalo težav, se osamosvojiti in zaživeti na novo. Pred bralcem zaživi svojevrsten izhod iz (bratomornih) spopadov med ljudmi, ki so jih zanetile totalitarne ideologije, simbolno je predstavljena možnost pomiritve oziroma sprave med sprtimi predstavniki ideologij in nazorov. Življenje junakinje na starost se končuje smiselno; njen dom je znosen, najbrž srečen. V sklepnem delu zgodbe ostarela Anica opisuje družbo svojih vnukov ter vnukov svojih bratov in sester, ki so – nekateri iz tujine – prišli na obisk. Imamo jih lahko za vzorec nekega novega sožitja v odprti družbi, v kateri je prostor tudi za ljubezen do stare domovine. V tem smislu je nemara mogoče razumeti tudi naslov romana Bližina daljave.

Pripoved, ki v mirnem toku teče od začetka do razpleta, časovno ni linearna, saj pripovedovalka uvodni prizor antidatira, zgodbo nadaljuje v sedanjiku in večkrat pretrga z dogodkom, ki se bo šele zgodil, kar stopnjuje slikovitost nenavadnih situacij. Treba je poudariti, da vešče napisano besedilo z živo in pogosto pretresljivo opisanimi prizori odlikuje tudi dovršenost na jezikovni ravni. Člani komisije zato menimo, da je Nataši Konc Lorenzutti na svojevrstni mikroravni uspelo prikazati del slovenske resničnosti v zelo prepričljivi podobi, zato smo roman izbrali za letošnjo nagrado svetlobnica, s tem pa po njegovem izidu priporočili tudi bralcem.

Kaj je o nagrajenem besedilu povedala avtorica Nataša Konc Lorenzutti, kdaj je besedilo nastajalo, kdo so glavni junaki romana in koliko je v romanu resničnih dogodkov pa v tiskani številki Družine ...

VIDEO:





Kupi v trgovini

Novo
1945: Dnevnik mojega križevega pota
Zgodovina
29,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh