Včeraj, 10. avgusta, zvečer, se je v 93. letu starosti poslovil jezuit p. Franc Cerar. Rodil se je januarja leta 1922 v župniji Črnomelj. Po maturi v Novem mestu poleti 1943 je bil do konca vojne v partizanih. Leta 1946 se je pridružil jezuitom in bil leta 1955 v Zagrebu posvečen v mašnika. Od takrat je živel v jezuitski skupnosti v rezidenci Srca Jezusovega v župniji svete Magdalene v Mariboru.

Med slovenskimi verniki je imel sloves enega »boljših ljudskih misijonarjev, ki je znal s stanovskimi nagovori in pridigami ganiti množice«. Izjemen pridigar, ki je teologijo na privlačen način podajal širokim množicam, se je v zanj »najbolj srečnih in potrjenih letih«, od leta 1958 do sredine osemdesetih let, kot je ob zlatem mašniškem jubileju dejal v intervjuju za Družino, se je kot eden prvih duhovnikov mladim približal z igranjem na kitaro, ob tem pa izdal dve pesmarici z notami Zapojmo bratje (leta 1967 in 1969), ki sta še nepogrešljiva osnova za mladinske pesmarice.

Poleg duhovniškega dela je bilo njegovo veliko veselje pisanje. To je odkril takratni urednik Družine in ga povabil k sodelovanju za razlago nedeljskih evangelijev. Tri leta, od leta 1982 do 1985, je iz tedna v teden bralcem približeval božjo besedo, leta 1986 so zapisi izšli v knjigi Evangelij na prepihu. V Družini je več let razlagal božjo besedo, zapisi so izšli v njegovi drugi knjigi Beseda da besedo (1994, Družina). Bil je mojster pisane in govorjene besede, o tem pa pričajo številni zapisi v Družini, nekaj let je odgovarjal na teološka vprašanja bralcev.

P. Cerar pa ni razlagal le božje besede, v treh knjigah je bralcem razgrnil tudi leta svojega življenja in dela. Tri, vsaj za običajen pogled vernika, najbolj nenavadna leta, ki jih je, že odločen, da bo vstopil k jezuitom, preživel med drugo svetovno vojno med partizani, je popisal v dveh knjigah: Partizan nekoliko drugače (Obzorja, 1988) in Od partizana do zlatomašnika (Družina, 2005). »Vojna mi je postregla s spoznanjem: kjer ni Boga, je svet brez vrednot. Partizanstvo moje vere ni omajalo, še več, potrdilo je mojo odločitev za duhovništvo. Potrdilo me je v prepričanju, da je duhovnik za svet potreben. V partizanih sem spoznal, da je vera zdravilo proti zlu in da so ljudje tega zdravila potrebni. Okrog mene je bilo toliko src, ki je gojilo sovraštvo, toliko glav, ki je snulo maščevanje – moja vloga je bila, da z molitvijo to blažim in kličem blagoslov,« je pred dvema letoma povedal v intervjuju za Družino.

p. Cerar tudi na svoje belokranjske rojake ni nikoli pozabil. To je pokazal tudi s knjigo Krka - Dolina škofov (Družina 2011), v kateri je predstavil devet škofov, ki so se rodili na območju doline reke Krke; doline torej, ki je bila p. Cerarju v mladosti ena od potnih povezav s prestolnico.

Med sobrati jezuiti je veljal za »starosto«, ki si upa glasno postaviti tudi kakšno kritično vprašanje. Tudi na uredništvu Družine smo ga do zadnjega poznali kot tistega jezuita, ki bere naše članke in se nanje tudi odzove – s pohvalo ali kritiko.

Ko je že dopolnil devetdeset let življenja, ko sta bila za njim že jubileja 65 let redovništva in 55 let mašništva, je p. Cerar za Družino povedal: »Lepo je biti duhovnik. Čutim, da sem tam, kjer me Bog hoče. Bog me je jasno poklical, nisem omahoval ne ob klicu in nikoli pozneje mi ni bilo žal. Ne morem si očitati, da nisem bil v bistvenih rečeh zvest. Dana mi je bila milost, da sem zvest poklicu. Bi se lahko še v kakšnem poklicu bolj uresničil? Sem zdravnik splošne prakse!« V nasvetu, kako doseči visoko starost, pa v pogovoru v Slovenskih jezuitih pravi: »Izogibaj se vsega, kar je pre: preveč, premalo, prehitro, prepočasi, prevroče, premrzlo, preslano, presladko, prekislo, premastno ... Drži se reda, mere in zlate sredine. /.../ Nikoli ne izgubi upanja. Prisluhni notranjemu glasu in prizadevaj si za čisto vest. Živi v miru in imej dobre odnose s sabo, z naravo, z ljudmi in predvsem z Bogom.«

Intervju s p. Francem Cerarjem (Družina, decembra 2009) najdete na tej povezavi: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/58-51-NasPogovor-1