Ste se letos pridružili akciji 40 dni brez alkohola? Ste zdržali? Tudi po postu in velikonočnih praznikih ste vabljeni, da nadaljujete ali začnete trezno živeti. Vedno je pravi čas za spremembo na bolje, če ne zaradi sebe, pa vsaj pomislite na svojo družino, predvsem na otroke, ki jim otroštvo z alkoholikom pusti hude posledice, vsekakor pa je slaba popotnica za njihovo samostojno življenje.

»Nekateri strokovnjaki primerjajo življenje otrok v alkoholični družini z življenjem v koncentracijskem taborišču,« je razkril Matjaž Petrič, zakonski in družinski terapevt, ki v centru Upanje v Ljubljani vodi skupino za odrasle otroke alkoholikov.

»Veliko večino motenj in simptomov posttravmatskega stresa, ki jih imajo preživeli iz teh taborišč, vojni veterani ali druge hudo travmatizirane žrtve, nosijo tudi odrasli otroci alkoholikov. Ti dolgo čakajo, da bodo polnoletni in jim starši po zakonu ne bodo nič več mogli ter bodo lahko odšli od doma in zaživeli svojo dolgo pričakovano pravljico. Možnosti za to je žal pogosto malo, ker imajo zelo skopo popotnico.«

Celoten intervju si preberite spodaj.

Zgodba dveh bratov pravi: eden ni nikoli pil alkohola, ker je videl očeta, ki je pil, drugi pa je bil alkoholik, ker je videl očeta, ki je pil. Je večja verjetnost, da otrok postane alkoholik, če ima to izkušnjo iz družine?

Precejšnje število otrok alkoholikov ima v odrasli dobi različne težave. Ranljivejši so, imajo težave pri prilagajanju, obvladovanju čustev in vedenja. Zaradi svoje izkušnje so bolj nagnjeni k zlorabi psihoaktivnih snovi in razvoju odvisnosti ali drugače odigravajo svoj del družinske bolezni: pojavi se lahko zasvojenost s hrano ali spolnostjo, težave z obvladovanjem jeze, deloholizem, perfekcionizem, obsesivno vedenje, depresija, anksioznost in podobno.

Odraščanje v družini z izkušnjo alkoholizma ni obsodba na propad in ne pomeni nujno, da bo posameznik razvil prav te težave, saj so bili lahko v njegovem življenju tudi različni zaščitni dejavniki. To je najbolj vidno pri t. i. odpornih otrocih. Ti imajo več lastnosti, ki prispevajo k njihovemu uspehu, pridobivanju pozitivne pozornosti drugih ljudi, imajo ustrezne komunikacijske spretnosti, skrbna stališča in odnose, cilje in verjamejo v samopomoč in pomoč drugih.

Kakšno je otroštvo v družini, kjer namesto ljubezni in varnosti domujeta alkohol in pogosto tudi s tem povezano nasilje?

V nekaterih družinah alkoholizirani starš terorizira vse člane družine, v drugih pa nikomur ne stori nič žalega in gre preprosto spat. V alkoholični družini je bistveno manj prijaznosti, nežnosti, razumevanja, pomoči, medsebojnega spoštovanja in dopolnjevanja zakoncev, svobodnega izražanja čustev in misli, ljubljenosti, topline in varnosti. V njih vladajo okostenelost in nenehen pritisk, strah, nemir in notranja stiska, ki jo povzroča alkoholikova nepredvidljivost. Člani družine nikoli ne vedo, kdaj bo alkoholik prišel domov, če sploh, kakšen bo in kako naj se obnašajo do njega.

Če je alkoholik agresiven, je družinsko ozračje še bolj katastrofalno. Otroci lahko bežijo od doma in se zaradi njegovih nenehnih obljub, da bo prenehal popivati, ponovno vračajo. Ob nasilju doživljajo grozo in strah ter se obenem tudi sami učijo, da je agresija dovoljena, da se tako izražajo čustva in da je to vzorec za razreševanje konfliktov in napetosti, predvsem pa izgubijo toplino in varnost doma, ki ju za svoj zdrav razvoj nujno potrebujejo. Izredno ponižujoče in sramotilno je pretepanje partnerja ali njuno medsebojno agresivno vedenje. Še bolj sramotilno in ponižujoče pa je pretepanje otrok, ki se ob starševski neobvladljivi agresiji čutijo popolnoma nemočni in zato popolne žrtve njihove nekontrolirane jeze.

Si otroci nalagajo krivdo za stanje v družini?

Velikokrat nehote in nezavedno postanejo nosilci alkoholikovega občutja sramu in krivde, ki si jih sam ne prizna. Tak starš v otrocih ali partnerju išče krivdo za svoj alkoholizem in jih vedno znova prepričuje, da so nemogoči, prezahtevni, nerazumevajoči in da zato ni čudno, da išče izhod v alkoholu. Ker ne zmore ali noče sprejeti odgovornosti za svoj alkoholizem, se ta porazdeli med družinske člane. Otroci skrivajo alkohol, sram jih je, ker njihov starš pije, prikrivajo, da je nekaj narobe. Starša alkoholika krivijo za nesrečo v družini, obenem pa krivdo iščejo tudi pri sebi.

Če otrok vidi, da mu starš ne daje tistega, kar nekako intuitivno ve, da mu pripada, si reče, da je gotovo sam kriv, da nečesa ne dela prav, če ga mama nima rada, če ga oče tepe … To ga začne »glodati« in nenehno razmišlja, v kaj in kako naj se spremeni, da bo sprejet.

Dejanska težava otroka alkoholika je samo to, da je kot otrok padel v takšen družinski sistem. To, da je bilo, kakor je bilo, in da so bili alkoholik in drugi družinski člani, kakršni so bili, pa ni njegov ali njen problem. To mu mora biti jasno. Ni kriv! Bil je otrok. Zdaj pa je odrasel in odgovoren za to, kaj bo iz sebe naredil. Krivdo mora zamenjati za odgovornost. Skrb zase ni sebičnost.

Kako alkoholizem vpliva na najstnike?

Najstniki v starših v tem obdobju iščejo vzornika. Posledice vzdušja in načina življenja v alkoholizmu se zadirajo v globino njihovega značaja. Če tega ne povedo z besedami, svojo stisko in prizadetost pokažejo drugače. Glede na otrokovo starost lahko npr. dolgo močijo posteljo ali sesajo prst, so pretirano divjaški ali boječi, se v šoli težko učijo ali pa pretirano stremijo po najboljšem uspehu, mučijo živali ali pa so si z njimi preblizu, se nespodobno drzno izražajo o staršu alkoholiku ali pa s tesnobno skrbjo prikrivajo vse njegove napake.

Največkrat so predvsem mladostniki zaradi svoje izrazite ranljivosti nosilci nerazrešenih starševskih sporov in čustvenih zapletov. Tako se npr. potlačena jezna čustva staršev večkrat silovito izražajo v neprimernem vedenju mladostnika, ki pravzaprav niti ne ve, zakaj je stalno vznemirjen, razburjen in jezen. Neprimerno vedenje je vedno krik na pomoč, potreba po mejah, ki bi dale varnost in strukturo.



Otroci si želijo od alkoholika pobegniti. Kam lahko gredo?

Dobro je, če ima otrok starejše osebe, h katerim se lahko zateče, kadar mu je težko. V tej vlogi so lahko stari starši, krušni starši, strici, bratje, sestre, učitelji, svetovalni delavci idr. V pomoč in oporo jim je lahko tudi Alateen – skupnost najstnikov prizadetih zaradi pitja družinskih članov, ki si medsebojno pomagajo z delitvijo svojih izkušenj, moči in upanja. Pomoč in zatočišče mladim v stiski nudijo krizni centri, Društvo za nenasilno komunikacijo, TOM-telefon, kakor tudi stanovanjske skupine, v katerih lahko otrok začasno uredi bivanjske razmere, dobi oporo in svetovanje ter pomoč pri šolanju in urejanju vseh pomembnih zadev.

Ko otroci zapustijo dom in se »rešijo« težke situacije, menijo, da bodo težave izginile. S čim se spopadajo takrat?

Nekateri strokovnjaki primerjajo življenje otrok v alkoholični družini z življenjem v koncentracijskem taborišču. Veliko večino motenj in simptomov posttravmatskega stresa, ki jih imajo preživeli iz teh taborišč, vojni veterani ali druge hudo travmatizirane žrtve, nosijo tudi odrasli otroci alkoholikov. Ti dolgo čakajo, da bodo polnoletni in jim starši po zakonu ne bodo nič več mogli ter bodo lahko odšli od doma in zaživeli svojo dolgo pričakovano pravljico. Možnosti za to je žal pogosto malo, ker imajo zelo skopo popotnico.



Ti otroci se zlomijo, ko gredo od doma. Nepredelane vsebine pridejo za njimi in imajo nekakšno abstinenčno krizo od težkih občutij, v katerih so bili še do nedavnega. Gre za začetek čiščenja, vzporedno pa lahko pride do zloma smisla, brezciljnosti in strahu pred življenjem. To umanjkanje volje do življenja je pri mladem človeku nekaj najbolj groznega, saj bi moral biti poln energije, ustvarjalen, ima pa samo ta uničevalen občutek, ki ga je popolnoma preplastil. Najhujše je za njim, lahko bi se sprostil, pa se ne zna.

Kmalu lahko postane znova žrtev zlorab. Če pa sreča močne, skrbne in ljubeznive ljudi, ga ti s svojim zgledom pospremijo na boljšo pot.

Za odrasle otroke alkoholikov je pomembno, da osnovno doživetje iz družine poskušajo preoblikovati v nekaj novega, bolj osrečujočega in odrešenjskega. Prepoznati je treba, kako delujejo miselno, čustveno, vedenjsko, telesno in duhovno, torej kot celota.



Velikokrat govorimo o očetih alkoholikih. Kaj pa matere?

Mame svojo odvisnost bolj skrivajo, jih je manj in njihovo odvisnost družba bolj obsoja. Mati ima, kadar ne pije, otroka rada, vodijo jo občutki krivde, zaradi česar poskuša vse, kar je v pijanosti zagrešila, popraviti. Ker se s partnerjem večinoma ne razume, vso svojo skrb posveti otroku, s čimer pri njem razvije negotovo, nezdravo in pretirano odvisno osebnost. Alkoholizirana pozabi na otroka, zaradi česar ta ostane lačen; ne sliši, če otrok ponoči joka … Posledice pa so vidne že pri dojenčku, ko pride do gastrointestinalnih in podobnih težav.

Če skrb za otroke prevzame oče, postane ljubosumna in z njim začne tekmovati za otrokovo naklonjenost. Ko se njeno pivsko obdobje konča, jo je sram in se hoče otroku približati, postane jokava in preveč popustljiva ter pri otroku tudi ona ustvarja nastavke za razvoj različnih motenj.

V Centru Upanje v Ljubljani vodite skupino za odrasle otroke alkoholikov. Zakaj ste se odločili za majhno skupino, ne za individualno terapijo?

Nekdo s podobno zgodbo bolje razume ta notranji razboleli prostor, saj ima prav takega tudi sam. Terapevtska skupina daje občutek pripadnosti, enakosti in sočutja, s svojo majhnostjo pa ustvarja intimno okolje, varnost in dovolj časa za vsakega posameznika ter s tem intenzivnejše delo.

Ob izboljšanju samospoštovanja in samoregulacije terapija pomaga pri razumevanju posledic odraščanja v družini z alkoholizmom in soustvarja pot, po kateri posameznik postane pristen, tak, kot mu je bilo namenjeno postati. Pomembno vlogo ima tudi žalovanje za vsem, kar je, in česar ni bilo. Cilj terapije je okrepiti pozitivne spomine, si dati priznanje za dobre stvari in osebe v svojem otroštvu, kakor tudi za odpornost, odločnost in moč.



Po navadi se družina alkoholika sramuje, sosedje pa se delajo, da ničesar ne vedo. Trpljenje in gorje ostaneta za zaprtimi vrati. Kako se otrok, potem ko je moral molčati o svoji stiski, vam odpre?

Večina odraslih otrok alkoholikov želi pozabiti svojo preteklost. Najslabše je, če se pretvarjajo, da se nič ni zgodilo. Nekaj se je in o tem je mogoče in dobro spregovoriti. Pri nekaterih se prebudijo vsa težka, stara občutja, ki so jim kot senca sledila v odraslost. Lahko se pojavijo različne oblike strahov, paničnih napadov, anksioznosti ipd. To prebujenje lahko povzročijo stresorji, lahko pa tudi psiha tako sporoča, da je zdaj dovolj varno za razrešitev in soočenje.

Veliko je žalovanja, pa tudi jeze, zanikanja, sramu, krivde in potlačenih vsebin, ki prihajajo v valovih oz. jih skupaj odstranjujemo plast za plastjo. Pomembno je samo, da se to izčisti, izjoka, izdiha, da se posameznik končno spozna. Leta, ki so bila nekako v prostem teku, so izgubljena in jih ni mogoče dobiti nazaj, lahko pa najde, kje je ostal in se gradi od tam naprej. Gre za proces, ki terja pogum, solze in čas, a je vreden vsega truda, ker posameznik tako lahko nazaj ali prvič zares dobi svoje življenje.

Ključno je vzpostaviti pravo razmerje do tistega, kar posameznika v odraslosti onemogoča pri rasti. Če bo lahko toliko razrešil ostanke bolečine, da ta ne bo spodkopavala njegove sposobnosti za ustvarjanje in vzdrževanje ljubečih odnosov, bo vse ostalo našlo svoje mesto samo od sebe. Bistveno je, da nikoli ne preneha verjeti, da je mogoče živeti bolje.

Fotografije so simbolične. Foto: Tatjana Splichal

Preberite tudi:

Še naprej zmerno in 0.0 v prometu
Končala se je akcija 40 dni brez alkohola, a prizadevanja za zmanjševanje pitja alkohola se nadaljujejo.