V Kulturnem domu v Novi Gorici je v soboto, 28. februarja, Odbor za pripravo simpozija in zbornika o Bogdanu Žoržu pripravil strokovni simpozij s kulturnim programom, na katerem so enega najvidnejših sodobnih slovenskih psihologov in psihoterapevtov Bogdana Žorža predstavili ugledni strokovnjaki, Žorževi kolegi in sodelavci ter sorodniki, prijatelji in tisti, ki jim je kot terapevt pomagal.

Izhodišče simpozija je bila svoboda, a ne kot absolutno izpolnjevanje potreb, saj je to suženjstvo svobode, temveč v smislu drugačnega pogleda in novih metod. Geštalt psihoterapevt Tomaž Flajs je predstavil Žorževe strokovne dosežke in poudaril, da je bil Bogdan Žorž samosvoj iskalec novih poti, vendar pa je spoštljivo sprejemal različnost. Razvil je svoj terapevtski slog, črpal je iz narave in imel sposobnost vživljanja v svet drugega. Opozarjal je na pojav razvajenosti in včasih presenečal s provokativno hudomušnostjo. Neuresničena je ostala ideja o izobraževanju psihoterapevtov za pomoč otrokom v stiski, za kar si je prizadeval Bogdan Žorž.






Psiholog Janek Musek je poudaril pomen modrosti v psihologiji in predstavil Žoržev pogled na družino, ki je bila zanj preprosto osnovna celica družbe, križišče dveh spolov in generacij, povezujejo pa jih ljubezen, intimnost in zavezanost. Bogdan Žorž ni izgubil etičnih vrednost, zavzemal se je za spoštovanje življenja in partnerske zveze. Vendar družine ni idealiziral, je poudaril psiholog Aleš Primc, temveč se je zavedal, da so v vsaki družini težave, nekateri jih znajo bolje reševati. Pomembna pa je vloga obeh staršev – očeta in matere. Kot eden redkih je spregovoril tudi o telesnem kaznovanju otrok, a hkrati opozoril, da je lahko psihično nasilje še hujše. Bil je družbeno dejaven, a ne kot aktivist. Motilo ga je, da ideologija vdira v odnose in strokovne pogovore. O družinskem zakoniku je dejal, da bolj greni, kot pa ureja življenje. Razmišljal je prek meja, kar ga je pripeljalo celo do misli, da bi definicijo družine kar črtali iz družinskega zakonika, zakon pa bi ostal le kot verski zakrament. Žorž pač ni paničaril, ampak je iskal rešitve.



Pater Silvo Šinkovec in urednik revije Vzgoja je podrobneje predstavil Žorževo razmišljanje o permisivni vzgoji, ki ustvarja razvajene in nesrečne otroke. Zadovoljevanje potreb je mogoče odložiti, kar je pomembno za osebnostno rast, samozavest in trdno voljo v odraslosti. »Razvajeni ljudje so duhovni invalidi,« ker nimajo izkušnje izgube in se ne znajo spopasti z njo. Taki odrasli niso sposobni sodelovanja in nimajo trdne volje reči »ne« drogam in drugim odvisnostim. Bogdan Žorž je o težavi razvajenosti napisal odmevno knjigo Razvajenost - rak sodobne vzgoje.





Urednik Ognjišča Božo Rustja je spregovoril o Žorževih prispevkih v reviji in na radiu, kar je pozneje izšlo v knjigah. »Njegovo pisanje je odlikoval preprost slog, jasna misel in življenjski realizem.« Ukvarjal se je s temami zasvojenosti, vzgoje, vrednot in o »gorniškem razmišljanju«. V zadnjem prispevku za Ognjišče Veselite se življenja je iskreno spregovoril o svoji bolezni, a še vedno bil optimist.








Na radiu Ognjišče je v pogovorni oddaji svetoval poslušalcem. "Pogovori niso bili suha teorija, ampak sočutna beseda. V oddajo so se lahko poslušalci vključili tudi s pisanjem kratkih sms-sporočil, kar jim je omogočalo anonimnost. Glede na svoje dolgoletne izkušnje je znal zelo dobro odgovarjati ljudem. Znal je opogumljati, jim vliti upanje in zaupanje. Mnogi so ga potem še klicali domov, po oddaji prosili za njegov osebni telefon in e-mail.


Bogdan Žorž je na katehetskih simpozijih sodeloval trikrat, je začel svoj poklon duhovnik Slavko Rebec, pisal pa je tudi kratke zapise, polne bogatih osebnih izkušenj ter poljudne govorice in jih objavljal v reviji Naša kateheza. Rebec je odgovarjal na vprašanje, kakšen katehet bi bil Bogdan Žorž. Iz obilice vsebine bi znal izluščiti najpomembnejše, čas pa bi imel tudi za igrivost. »Če bi Bogdan Žorž prišel k verouku kot katehet, bi bil izbirčen pri vsebini, igriv pri delu z otroki, vključeval bi starše in delal z njimi, otroke bi sprejemal kot otroke in odrasle hkrati; učil bi jih poslušanja; vodil na pot dobrodelnosti, pomagal bi jim odkrivati pot poklica … Kje pa je tu Bog? Povsod, v vsem tem.«

Zaveden Primorec je prostovoljno pomagal tudi pri Karitasu. Prepoznal je stisko človeka. »Če mu je lahko najbolj pomagal kot sodelavec karitas, jo to storil kot tak, če v funkciji direktorja CSD ali pozneje svojega Zavoda, ali kot gasilec, član tega ali onega združenja kot tak, največkrat pa preprosto kot Bogdan,« je dejal Matej Kobal, ravnatelj Škofijske karitas Koper. Svetoval je sodelavcem karitasa, mladim s kakršni koli težavami, ljudem po travmatični izkušnji (npr. potresa v Posočju), prepoznal je celo psihično stisko brezposelnih in izgorelost, vodil predavanja, predlagal pobude … V spomin nanj bodo na Škofijski karitas ustanovili Sklad Bogdana Žorža za otroke.




Med simpozijskimi prispevki so si obiskovalci, ki so do zadnjega kotička napolnili Veliko dvorano Kulturnega doma v Novi Gorici, ogledali kratke arhivske odlomke iz oddaj, posnetih na Televiziji Slovenija, v katerih je Bogdan Žorž nastopil.



Dogodek pa so popestrili tudi glasbeni gostje. Po simpoziju je sledil kulturni program, ki je bil bolj lokalno obarvan, saj so na njem svoje spomine na Bogdana Žorža predstavili Primorci, ki so ga poznali kot ljubitelja gora, prostovoljnega gasilca ali preprosto kot človeka.


Program je povezovala Nataša Konc Lorenzutti.

Spominski dogodek o življenju in delu tega znamenitega Primorca je bil organiziran teden dni pred prvo obletnico njegove smrti. Njegov glas je za vedno utihnil 6. marca lani. »Čutimo se dolžni ohranjati spomin nanj, predvsem zaradi otrok, mladostnikov in družin, ki jim je zapustil neprecenljivo dediščino,« pravijo v odboru, ki ga vodi Boštjan Toplikar, župnik v Dornberku, domači župniji Bogdana Žorža.

Fotografije: Matej Vidmar