Ljubljanska Teološka fakulteta in Založba Družina sta ob 80-letnici profesorja dr. Rafka Valenčiča izdali zbornik z naslovom Božje oznanilo sodobnemu človeku.

Rafko Valenčič (1937) je po študiju na Teološki fakulteti v Ljubljani in krajši kaplanski službi nadaljeval študij moralke na Akademiji Alfonziani v Rimu (1965–1968). Od leta 1968 je na Teološki fakulteti v Ljubljani predaval pastoralno teologijo. V času ponovne vključitve Teološke fakultete v ljubljansko univerzo je bil tudi njen dekan. Pred tem je bil študijski prefekt v bogoslovnem semenišču, od leta 1975 do 1993 je urejal pastoralno revijo Cerkev v sedanjem svetu, od leta 1980 bdi nad uredništvom Cerkvenih dokumentov in ureja revijo Oznanjevalec. Področja njegovega pedagoškega, znanstvenega in raziskovalnega dela so osnove pastoralne in moralne teologije, župnija in občestva, zakon in družina, kategorialna pastorala, domača verska zgodovina (večino od teh tem osvetljujejo tudi znanstveni prispevki v zborniku). Ob znanstvenem delu je aktivno deloval tudi na pastoralnem področju.

Sredi življenja, vedno v stiku s človekom

Uvodno besedo v zborniku Božje oznanilo sodobnemu človeku sta napisala nadškof Stanislav Zore in dekan Teološke fakultete dr. Robert Petkovšek. »Profesor Valenčič je bil človek, ki je bil povsod sredi življenja, vedno v stiku s človekom. Njegovo delovanje ga ni nikoli odmaknilo od vsakdanjega življenja ljudi, s katerimi se je srečeval, s katerimi je ustvarjal, ki jim je predaval, za katere je še posebno živel svoje duhovništvo,« je zapisal nadškof Zore in dodal, da ni ne sebi in ne drugim dovolil, da bi ga delo, ki so mu ga nalagale njegove različne naloge in službe, oddaljilo od dušnega pastirstva. »Predaval je, urednikoval, opravljal službo dekana Teološke fakultete, obenem pa je bil voditelj študentskih skupin, spremljal je zakonske skupine, vodil pevske zbore.

S posebno skrbnostjo je spremljal študente teologije, ki smo se pripravljali na duhovništvo. Zanj študent ni bil nikoli samo nekdo, ki ga mora opremiti z določeno količino znanja in na izpitu preveriti, ali je snov zadovoljivo osvojil ali ne. Na bogoslovca ni gledal samo kot na študenta, s katerim se bosta po opravljenih izpitih razšla, ampak ga je vedno gledal skozi ljubezen do Cerkve in do Božjega ljudstva. Študenta je spremljal kot tistega, ki bo postal oznanjevalec evangelija in delivec zakramentov.

V takšnem odnosu prof. Valenčiča do bogoslovcev smo doživljali dvoje: na eni strani ljubezen do Cerkve, ki potrebuje dobre, izobražene in duhovno poglobljene duhovnike, na drugi strani pa tudi ljubezen do bogoslovcev, ki imajo pravico dobiti kar največ znanja in širine, da bodo svoje poslanstvo mogli opravljati suvereno, ljudem v blagor, sebi v veselje in Bogu v čast.«

Zaslužni profesor Univerze v Ljubljani

Dekan fakultete dr. Robert Petkovšek pa je zapisal, da je profesor Valenčič fakulteto globoko zaznamoval s svojim pedagoškim, raziskovalnim in vzgojnim delom. »Kot profesor pastoralne teologije in sociologije, ki je raziskoval tudi področje moralne teologije, je bodočim pastoralnim delavcem pomagal ustvarjati most med abstraktnim teološkim naukom in konkretno pasto­ralno prakso. Vlogo, ki jo je imel na tem mestu, lahko primerjamo s prometnikom na križišču, brez katerega si ne moremo predstavljati urejenega in tekočega prometa v vseh smereh.

To mesto od učitelja najprej zahteva dobro poznavanje cerkvenega nauka, obenem pa najfinejšo občutljivost za potrebe krajevne in vesoljne Cerkve. Enako po­trebno je učiteljevo poznavanje antropoloških razsežnosti človeka. Tako je v svoje delo vključeval znanja in strokovnjake z različnih področij in ustanov, od obiska župnij in arhivov do gostovanja strokovnjakov s področja medicine, psihologije, sociologije ali komunikologije v razredu. Vede, kakor so psihologija, sociologija ali komunikologija tu niso same sebi namen, ampak kot pomožne pastoralne vede služijo oznanjevalni teologiji, ki se steka v individualno in komunitarno pastoralno teologijo. Težišče tega učiteljskega in vzgojnega dela je bilo v 6. letniku teološkega študija, imenovanem pastoralni letnik. Po upokojitvi leta 2012 mu je Univerza v Ljubljani za njegovo pedagoško delo podelila naziv »zaslužni profesor«.

S hvaležnostjo – Bogu in ljudem!

V nadaljevanju je najprej objavljen daljši pogovor s profesorjem dr. Rafkom Valenčičem z naslovom S hvaležnostjo – Bogu in ljudem!, ki ga je opravil dr. Andrej Šegula. Sledi deset prispevkov: dr. Janez Juhant piše o Teološki fakulteti v času »skrajnosti in preloma« po drugi svetovni vojni, dr. Peter Kvaternik pod naslovom Župnijska pastorala v podobi mreže o pastoralno-teološki viziji, dr. Andrej Šegula o pastoralnih izzivih v Sloveniji včeraj, danes in jutri, dr. Janez Vodičar o homilija med besedo in pričevanjem, Luka Mavrič o pastorali družine v Cerkvi na Slovenskem od drugega vatikanskega koncila do leta 2018, Miro Šlibar o duhovni oskrbi v slovenskih bolnišnicah nekdaj in danes, dr. Jože Plut pa je podal primer kategorialne pastorale, to je pastorale državljanov v uniformi. Tri prispevke so prispevali avtorji s Hrvaške: dr. Josip Baloban, dr. Pero Aračić in dr. Nikola Vranješ.