Od petka, 2. marca, do nedelje, 4. marca, so v rojstni župniji ustanoviteljice na Kapeli vodile misijon. Ob sklepu so se pri nedeljski maši zbrale sestre kongregacije. Danes, v ponedeljek, 5. marca, bo v cerkvi materne hiše molitveni večer, ki ga pripravljajo študentke Študentskega doma sv. Elizabete. Ta večer bodo poromali v cerkev tudi župljani Kapele.

Sestre bodo v hvaležnosti za ustanoviteljico, to veliko ženo, v letu 2018 skupaj ali osebno prebirale njena pisma, zgodovino in knjigo Po sledeh matere Margarete Puhar. Ob tem bodo poglabljale svojo pripadnost kongregaciji, se vedno bolj zavedale svojih korenin in rastle ob zgledu ustanoviteljice in prvih sester.

Življenje Marije Puhar

Marija Puhar, ustanoviteljica Kongregacije šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja, se je rodila 6. marca 1818 na Janževem vrhu v župniji Kapela pri Radencih v skromnih razmerah. Revščino je spoznala tudi v slovenski župnijski šoli, kar je v njej prebudilo razumevanje in sočutje do revnih otrok. Pri stricu je v Deutschlandsbergu pomagala v gospodinjstvu, pri skrbi za otroke in v podjetju. Naučila se je nemščine in vezenja. Pri 24 letih se je v Gradcu pridružila skupini učiteljic ob voditeljici Antoniji Lampel, ki je želela ustanoviti novo redovno družbo na temelju frančiškanske duhovnosti, kar se je leta 1842 tudi zgodilo.

Marija je prejela redovno ime s. Margareta. Izučila se je v šivanju, ročnih delih in izdelovanju cerkvenih oblačil. Kmalu je bila iz Gradca premeščena v Schwanberg, kjer je bila hišna predstojnica. Škof Slomšek je v Mariboru ustanovil Društvo katoliških gospa, ki je skrbelo za revne otroke. Njegova želja je bila, da bi v Maribor prišle redovnice, ki bi nadaljevale delo društva. Tako so leta 1864 na pobudo Katoliškega društva gospa prišle tri sestre iz Gradca, ki so prevzele delo v sirotišnici in šoli, med njimi tudi s. Margareta kot odgovorna za skupnost.

Klic po klicu

S. Margareta je po petih letih dela v Mariboru začela razmišljati o odcepitvi od graških sester ter ustanovitvi nove kongregacije. Ker je bila kot redovnica graških šolskih sester zavezana svojim zaobljubam, je morala za dovoljenje prositi svojo predstojnico in graškega škofa. 13. septembra 1869 je škof Stepišnik s. Margareto imenoval za predstojnico, častito mater nove Kongregacije šolskih sester III. reda sv. Frančiška.

Mati Margareta je kongregacijo vodila do leta 1881, ko se je na lastno željo odpovedala odgovorni službi. Po potrpežljivem prenašanju hude bolezni je umrla na svoj 83. rojstni dan, 6. marca 1901. Ob njeni smrti je bilo v kongregaciji že 168 sester. Pokopali so jo na Slomškovem pokopališču, ki je bilo kasneje opuščeno, tako da niti ne vemo, kje je njen grob.

Seme, ki ga je mati Margareta vsejala, je obrodilo bogate sadove. Dejavnost se je širila po Evropi, Severni in Južni Ameriki ter Afriki, kamor so sestre odšle za izseljenci. Leta 1941 so bile sestre iz mnogih samostanov pregnane. Zapustiti so morale šolske in vzgojne dejavnosti, a so začele delo v bolnišnicah in domovih za starejše. Zdaj znova lahko delujejo tudi na vzgojnem področju.

Kongregacija ima devet provinc in rimsko regijo.

Mati Margareta je sestram priporočila, naj z otroki ne bodo pretrde, če je le mogoče, naj z otrokom, ki je kaj zagrešil, uredijo »na štiri oči«, je pojasnila s. Terezija Tomazin v prispevku za tiskano Družino.

»Iz ust sester naj bi otrok ne slišal sramotilnih in ponižujočih besed. Redovnica naj se nikoli ne pregreši, da bi svoje roke uporabljala za kaznovanje otrok, ampak raje za blagoslov. Otroka je treba posvariti tako, da bo čutil, da ga imamo radi in mu želimo dobro. Vzgojo je treba graditi na pozitivnih lastnostih, ki opogumljajo. Dobra beseda vedno dobro mesto najde.«

Več o Mariji Puhar si preberite v aktualni številki Družine.