Ko spomini bledijo, se odnosi spremenijo – toda ljubezen lahko ostane. Gary Chapman, avtor svetovne uspešnice Pet jezikov ljubezni, v tej knjigi ponuja dragoceno oporo vsem, ki spremljajo bližnjega z demenco ali izgubo spomina. S toplino, razumevanjem in konkretnimi nasveti kaže, kako tudi v času bolezni ohranjati bližino, dostojanstvo in medsebojno povezanost. To je knjiga o zvestobi, nežnosti in ljubezni, ki presega moč spomina.

Avtor s toplino, življenjskimi zgodbami in konkretnimi nasveti pokaže, kako lahko zakonci in družinski člani tudi v času negotovosti ohranjajo dostojanstvo, zaupanje in medsebojno naklonjenost. Knjiga prinaša oporo, razumevanje in spodbudo vsem, ki spremljajo ljubljeno osebo na poti, kjer spomini počasi bledijo, ljubezen pa lahko ostaja navzoča, zvesta in živa.

O avtorju:

Gary Chapman  je ameriški pastor, zakonski svetovalec, predavatelj in pisatelj, najbolj znan po mednarodni uspešnici Pet jezikov ljubezni, ki je bila prevedena v številne jezike in je dosegla milijonsko naklado. Več kot petdeset let je deloval na področju pastorale in zakonskega svetovanja ter napisal številne knjige o zakonu, družinskih odnosih in medsebojni komunikaciji.

Edward G. Shaw, dr. med., je zdravnik in svetovalec za duševno zdravje. Po več kot dvajsetih letih dela na področju radiološke onkologije se je ob ženini diagnozi zgodnje Alzheimerjeve bolezni posvetil raziskovanju demence in podpori bolnikom ter njihovim svojcem. Ustanovil je svetovalni program za osebe z motnjami spomina in njihove družine, pri svojem delu pa začel uporabljati tudi Chapmanov model petih jezikov ljubezni.

Deborah Barr je ameriška pisateljica, predavateljica in zdravstvena pedagoginja. Posebej se posveča pisanju o življenjskih preizkušnjah, bolezni in podpori ljudem, ki skrbijo za bolne bližnje. Delala je v svetovalni ambulanti za osebe z demenco in njihove svojce, kjer je spoznala tudi praktično uporabo petih jezikov ljubezni pri ohranjanju čustvene povezanosti z bolniki. 

Odlomek iz knjige:

Kaj pomeni nekoga resnično ljubiti? In kaj, če vam, kot se zgodi pri Alzheimerjevi demenci, oseba, ki jo ljubite, sčasoma ne zna več vračati ljubezni?

Naša temeljna čustvena potreba ni zaljubljenost, temveč da bi nas drugi iskreno ljubil, da bi bili deležni ljubezni, ki iz¬vira iz razuma in odločitve, ne iz nagona. Ljubiti me mora človek, ki se je odločil, da me bo ljubil, in v meni vidi ne¬koga, ki ga je vredno ljubiti. Taka ljubezen zahteva trud in disciplino. Odločimo se, da bomo posvečali energijo v dobro drugega v zavesti, da bo njegovo življenje bogatejše zaradi našega truda, in potem bomo tudi mi odkrili zadovoljstvo – zadovoljstvo, da iskreno ljubimo drugega. 

Prepričani smo, da tudi v pozni fazi Alzheimerjeve bolezni, ko je amigdala že prizadeta, jeziki ljubezni še lahko »prebijejo oklep«. Le zato, ker bolnik ne more več govoriti ali prevzeti pobude, še ne pomeni, da ne more več zaznavati ljubezni ali se zavedati, kdaj je kdo prijazen do njega. Ljudje z demenco kljub težavnemu po¬vezovanju misli še vedno zmorejo globoko čutiti.