Klarise znova v Sloveniji: s. M. Imakulata, s. Katarina in s. M. Jozefina

Na belo soboto, 1. aprila, leta 1978 so se po skoraj 200-letni odsotnosti v Slovenijo vrnile sestre klarise. Iz zagrebškega samostana so v Nazarje prišle s. M. Imakulata, s. Katarina in s. M. Jozefina.

Popolno zaupanje v Božjo previdnost

S. Imakulata je prepoznala kraj, ki ga je kot petletna deklica videla v preroških sanjah – da bo živela in umrla v samostanu na griču med dvema rekama – in vzkliknila: ‚To je tisti kraj.‘

»V nedeljo zjutraj smo šle po sveti maši na vrt – kjer je bilo vse sveže v pomladnem zelenju, trava je bila že precej velika – poslušat ptičje petje; počutile smo se resnično srečne in svobodne kakor ptički: za kosilo smo imele par koščkov suhega kruha in ničesar drugega. Zavedale smo se, da smo zares v Božjih rokah – in naše popolno zaupanje v Božjo previdnost nam je dajalo toliko veselja, poguma in navdušenosti, da smo – zdelo se nam je – lahko prepevale kakor sv. Frančišek, ko je vse zapustil: ‚Moj Bog in moje vse!‘ Tebi, ljubljeni Oče, se izročamo – z vsem zaupanjem in veseljem: v Tvojih rokah smo varne in mirne. O, bodi hvaljen, moj Gospod!« se spominja s. Jozefina.

»Človek mora kdaj izkusiti, kako je, če nimaš ničesar«

Za eno leto so jim bratje frančiškani odstopili v uporabo del njihovega samostana. K maši so hodile v cerkev, delale pa na gradbišču in na vrtu.

Najprej so podrli stari cvetličnjak, nato pa so začeli gradnjo novega samostana. Zidale so v lastni režiji; pomagali so jim delavci iz Zagreba, frančiškanski bogoslovci in krajani; prvi in glavni stavbenik pa je bil Gospod sam. Naslednje leto, 7. aprila, so se že vselile v svoj samostan. »Stavba je hitro rastla. Veliko smo delale same, Bog je dal zdravje in moč, pa tudi dovolj dobrih in ustrežljivih pomočnikov. Veliko sta nam pomagala tudi prov. p. Polikarp in takratni župnik p. Primož,« se s hvaležnostjo spominja opatinja s. M. Katarina Ambrož.

»Moči in denarja nam je Bog preskrbel ravno toliko, kolikor je bilo potrebno iz dneva v dan. Neštetokrat je preizkušal naše zaupanje 'do zadnje minute' … A vedno smo dobile pravi čas in prav toliko, kolikor smo potrebovale. 'Karkoli v molitvi prosite, verujte, da boste prejeli.' Človek mora kdaj izkusiti, kako je, če nimaš ničesar; si v Božjih rokah – On pa nikoli ne razočara. Tako raste naša vera.«

»Izjemna milost je, da smo lahko prišle in da je samostan zacvetel,« je Bogu hvaležna s. Katarina. Zdaj je v samostanih v Nazarjah, Dolnicah (Ljubljana Podutik) in Turnišču 28 sester klaris, med njimi so štiri novinke in ena postulantka. Zanimivo, da so sestre klarise med redovi najmlajše v povprečju let; 44 let velja za sestre z večnimi zaobljubami, vse skupaj pa so v povprečju stare malo čez 41 let.

Slovesnosti

Zahvalna maša bo v Nazarjah, na belo soboto, 7. aprila, ob 10. uri, posebej slovesno pa bo na sv. Klaro, 11. avgusta, v Nazarjah ob 10. uri (ko bo vodil somaševanje kardinal Franc Rode) in ob 17. uri v Turnišču (somaševanje bo vodil škof Peter Štumpf).

Foto: arhiv sester klaris

Več o sestrah klarisah, zgodovini tega reda, življenju v njihovem samostanu in tudi o tem, kako postati sestra klarisa, si preberite v velikonočni, dvojni številki Družine.