Pokojni Alojz Rebula je z bralci Družine kar 20 let vsak teden v rubriki Credo delil iskrive misli o bistvenih vprašanjih vere in Cerkve, v zadnjih letih pa smo za Družino in prilogo Slovenski čas z njim pripravili kar pet daljših intervjujev. Izbrali smo nekaj njegovih misli.

Alojz Rebula o …

* študiju
Vsaj enega problema nisem imel v življenju: s poklicem. Bog mi ni dal križa, ki ga imajo mnogi maturanti, ko se ne morejo odločiti za študij. Eden se vpiše na elektrotehniko pa presedla na slavistiko. Drugi se odloči za medicino pa konča na teologiji. Sam takih nihanj nisem poznal. Odkar sem zvedel za klasično filologijo, je ta bila moj duhovni dom. In to prav na začetku socializma. Na kraj pameti mi ni prišlo, da bi se spraševal, ali bom v novem režimu, ki je mislil klasično kulturo likvidirati, s svojo latinščino in grščino dobil službo … Naj je socializem še tako šel v svoje petletke, zame ni bilo izbire: antika je bila izbira, za katero sem šel.

*bivanju v malem semenišču
V goriško malo semenišče me mama ni poslala zato, da bi postal duhovnik, ampak ker, kakor je rekla, ni hotela »študirane barabe«. Pač ugled katoliške vzgoje, ki traja do danes, kot kaže vpis na katoliške gimnazije. Nisem čutil duhovniškega poklica. Nekateri so prišli v semenišče s poklicem in niso trpeli, pa so kasneje izgubili vero. Jaz sem prišel tja brez poklica in trpel, pa sem bil kasneje obdarovan z vero.

*spreobrnjenju
K veri me je bolj kot intelektualno iskanje vodilo trpljenje. Važna etapa na poti k Bogu je bil zame Lurd, kamor sva z ženo romala z bolniškim vlakom. Prijetno sem se počutil, vendar brez posebnih doživetij. Ko smo že odhajali, mi je žena rekla, naj se skopam v lurški vodi. Zdi se, ko da se tista pirenejska voda, v kateri se menda še nihče ni okužil, še danes ni posušila na meni.

*molitvi
V Lurdu sem odkril »cepin«, ki me je prepeljal čez vrsto življenjskih prepadov. Rožnega venca do danes nisem opustil. Na rožni venec sem se navadil, kot sem bil nekoč, ko sem še kadil, navajen na tobak. V trikratnem dnevnem zvonjenju zaznavam spomin na največji dogodek v človeški zgodovini. Če imam čas, grem rad, kot se pošalim, »na kavo« k prijatelju Gospodu. Če bi vzeli zares evharistijo, če bi verjeli, da je tam živi Bog, bi bilo v cerkvah več prometa kot v barih in bankah.

*trpljenju
Bolj kot na gori Tabor se od mladih let čutim doma v Getsemaniju. Moj življenjski kruh ni ravno veselje. Zato mi v krščanstvu ni težko sprejeti skrivnosti, ki bi jo moderna teologija rada obšla, namreč skrivnost križa. Med Kristusovimi nauki mi posebej imponira, kako je osmislil trpljenje. Večinsko mnenje je, da je vse, kar je povezano s trpljenjem in boleznijo, izguba. Kristjani pa vemo, da je res obrnjeno: s trpljenjem Cerkvi bolj pomaga nekaj deset bolnikov kot vsi koncilski očetje skupaj. Krščanstvo trpljenje osmisli. Kaj naj marksizem reče o trpljenju? Kolikor ga sploh prizna. Zanj obstaja socialno trpljenje, danes še to ne. Ključ za razumevanje trpljenja zame ni kakšen še tako junaški stoicizem, ampak samo Kristus.

*poti do vere
K veri ne prideš z umovanjem, ampak s čim vrednejšim življenjem. Skušaj biti čim boljši človek, pa boš videl, kam te bo to pripeljalo. Kar drži ljudi stran od vere, niso razumski argumenti, ampak življenjska drža. Zahtevno je biti kristjan. Ni zahtevno držati se zapovedi in običajnih molitev. Najzahtevnejše je biti kristjan na ravni medčloveških odnosov, ko je treba prenašati, odpuščati, pozabljati, sočustvovati. V svetu je toliko sebičnosti, pohlepnosti, nevoščljivosti, nestrpnosti, vulgarnosti … Dejansko smo veliki reveži sredi velikih revežev. Kocbek je imel navado reči: Kakšne uboge pare smo! Sicer pa mi vera ozarja tudi žalostno človeško dolino. S šentflorjansko vred … Brez vere bi bil teže Slovenec.

*osebni krizi vere
Z nekaj pretiravanja bi lahko rekel, da sem v neprestani verski krizi oziroma v boju za vero. Odkar sem sprejel vero, čutim ob boku nepomirljivega racionalističnega demona. Ni verske resnice, ni ga religioznega problema, ni je strani v zgodovini Cerkve, kjer mi omenjeni demon ne bi zastavljal svojega strupenega vprašanja. Vera mi ni nekaj samoumevnega, vsak dan ji moram izreči svoj zavestni da. Vendar pa prave, usodne, rušilne verske krize v skoraj petdesetih letih svojega verovanja še nisem doživel. Morda me, ojoj, še čaka. A upam v božje usmiljenje.

*verovanju intelektualca
Vi mislite, da je v meni močna vera – kako se motite! V meni je neprestano bojujoča se vera. Bojevita vera, tudi miselno, intelektualno. Skalaška vera, kjer je potrebno naporno plezanje, plezanje pa ni idila. Münchenski profesor Spaemann je zapisal, da modernemu intelektualcu za vero v reči, kot so izvirni greh, brezmadežno spočetje, večnost pekla ne zadostuje le božja milost, ampak je potreben dodatek milosti. V dobi, ki je po eni strani strašansko mitološka, po drugi pa oholo racionalistična, ni lahko sprejeti krščanskega creda. Laže ga je sprejeti ob dejstvu, da se je v stoletju, ki je za nami, zavračanje Kristusa izkazalo za pot v fašistični nihilizem in komunistično barbarstvo.
Vera je dar. Dar, ki ni podarjen za zmeraj. In ta dar si sam »izdariš«. Bog ni Miklavž, Bog hoče sodelovanje. Verujemo iz čistosti in ponižnosti srca.

* »odprtosti« Cerkve
Naj se Cerkev še tako odpre, se ne more odpovedati svojemu credu in svoji morali: s tem bi zanikala sama sebe. Noben papež ne bo ukinil pekla ali priznal homoseksualne poroke. Vprašanje ni, ali zna Cerkev sprejeti sodobnega iskalca, ampak ali zna sodobni iskalec sprejeti Cerkev, kakršna je v svoji dvatisočletni identiteti, a tudi v svoji večni mladosti. Sicer pa imam vtis, da bosta šla Cerkev in krščanstvo v čedalje težje čase. Danes so pri nas aktualne parole o medvojnem protikomunizmu in o cerkvenih gozdovih, pozneje bodo našli druge. Parol proti Cerkvi ne bo zmanjkalo, tudi ker v njej ne bo zmanjkalo človeškega elementa z njegovo bolj ali manj nekrščansko vsebino. »Škandali morajo biti« – ali ni to zapisano? Ali bi bila Cerkev privlačnejša za intelektualca, tudi če bi bila kulturno vitalnejša? Dvomim. Najtežja krepost za intelektualca je ponižnost, brez nje pa ni srečanja z Bogom.

*ponižnosti
Za bogoiskateljstvo je potrebna človeška ponižnost, da se človek odpre, da prizna nekaj več. Kakšna psihološka genialnost je v krščanstvu, da postavlja na prvo mesto ponižnost! Le beseda ponižnost je po mojem nesrečna. Ne gre za samoponiževanje, kakor bi dala beseda ponižnost misliti, ampak samo za golo resnico o sebi. Ponižnost je dejansko druga beseda za resnico. Misli o sebi to, kar si v svoji dejanskosti, pa boš ponižen. Poglej se, kaj si biološko, s svojimi boleznimi, operacijami, prehladi, intelektualno z vsem svojim neznanjem, etično s svojo sebičnostjo in napuhom, pa si se izmeril v svoji resničnosti.

*kristjanih v politiki
Če si kristjan, bodi dosleden – tudi kadar imaš opravka z denarjem, kulturo, volitvami. Bodi dosleden. Zavedaj se dragocenosti, pomena in teže vere v narodu. Kaj bi bila Slovenija brez krščanstva? Kaj bi ostalo slovenskega, če bi črtali vse, kar je prišlo iz krščanstva? Vloga katolištva v našem narodu je neizčrpna. Kristus ni folklora. Kristus je za naš narod usodnost, je pretresljiva resnica in večna vitalnost, nenehna mladost. Marksisti so šli v revolucijo z namenom, da bi »reševali« človeka. In kaj je ostalo od njega? Kako je danes Marx videti star ob Kristusu! Kristus je neminljiva aktualnost. Dokaz za to je nenehen boj proti njemu.

*omembi Kristusa v javnosti
Kristusa se v slovenski javnosti bojimo omeniti. Ime ni ustavno prepovedano, kot je to v imperiju v novem romanu, dejansko pa je. Koliko intelektualcev si upa danes javno reči, da so kristjani? Katoličan se ne čuti sproščenega. Toliko je strahu v zraku, toliko predsodkov, kompleksov. Kristjan ne bi smel imeti kompleksa, posebno intelektualec ne! Največ racionalizma in zato tudi humanizma je prav v katolištvu.

*prihodnosti
Ne verjamem v kakšno veliko prihodnost tega planeta na tehnološki ravni. Naj naredijo kakršenkoli izum, bistva sveta ne bodo spremenili. Kvečjemu lahko prinese perspektive nekega legitimnega razvoja, recimo konec nafte, vode, dviganje morske gladine … prihodnosti ne morem videti rožnate. Kaj mi potem daje drugačno vizijo, ki vse to presega? Krščanstvo. Ki v zgodovini ne vidi konca, izteka, vidi pa sodbo. In to mi je strašno pri srcu: sodba, sojenje nad tem, kar je bilo. Ob vseh neskončnih krivicah, ki jih je doživelo človeštvo, vključno s slovenskim narodom, z mojo primorsko zemljo. Mislim, da potrebuje človeška zavest neko dokončno sodbo nad vsem, kar je bilo. Konec pride, to vemo, lahko jutri, lahko čez tisoč ali dva tisoč let. Kdo si je predstavljal, da bo konec komunizma? To, da so se tako klavrno zrušili izmi, je zame dokaz božjega obstoja, dokaz, da Bog vodi zgodovino.

*umetnosti
Nobena umetnost ne opozarja tako silovito na skrivnost vsega kot glasba. To trditev tvegam kot popoln zadevni ignorant, a toliko le čutim to umetnost. Toliko, da se je bojim … Sicer pa je prva umetnost, poklicana za skrivnost vidnega, slikarstvo, seveda dokler zanj vidni svet obstaja. Literaturo bi dal šele na tretje mesto. Sam si literature brez čuta za vidni svet ne morem predstavljati. A literatura je kaj več kot gledanje vidnega. Je pa kakšen velik pisatelj, ki shaja brez narave, na primer Dostojevski. So pisatelji in pesniki, ne vem, koliko so veljavni, brez posluha za vidni svet. To jim oprostim samo, če jim v zameno zbuja enako zanimanje človek, kakor pri Dostojevskem.

*literaturi
Pri razpoznavanju prave literature sta mi vodili dve, pa naj moderna neestetika misli, kar hoče: vzvišenost navdiha in oblikovalna sila. Vzvišenost navdiha sama na sebi ne zahteva vzvišenosti gradiva. Ni treba, da stojiš pred bronastimi vrati, da trkaš na večnost. Kakršnokoli gradivo pa je brez umetniške veljave, če ni oblikovalnega talenta, če ni ustvarjalne moči. Danes ima človek vtis, da je v literaturi dovolj oblikovalne moči, ni pa navdiha, ki dela veliko literaturo.

*etični in literarni veličini
V zadnjem dnu srca priznavam eno samo resnično veličino – etično. Umetniška, znanstvena, gospodarska, politična genialnost – vse to je človeku dano s spočetjem in človeku ni treba nič drugega kot slediti – seveda z dolžnim naporom in vztrajnostjo – prirojenemu nagnjenju. Edino etična veličina se lahko gradi proti temeljnemu nagnjenju lastnega jaza – njegovemu egoizmu in napuhu. Zato je od vseh človekovih veličin tudi najredkejša.
Kar se tiče literarne veličine, zame velja stroga ločitev med velikim literatom in velikim duhom. Kadar se v človeku združita ti dve razsežnosti, pride do pojavov, kakršni so na primer Avguštin, Dante, Dostojevski. Sicer imamo opraviti z velikimi literati, ki niso veliki duhovi. Zame je takšen pojav Joyce. Zato tudi pri sodobnih piscih gledam, kaj prevladuje v njih, duh ali literatura.