Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Komentar: Splet-enost dogajanja

Za vas piše:
Jože Plut
Objava: 21. 10. 2020 / 04:17
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 21.10.2020 / 08:07
Ustavi predvajanje Nalaganje
Komentar: Splet-enost dogajanja

Komentar: Splet-enost dogajanja

Časi omejitev so pokazali, kako se župljani veselijo, da so s svojimi župniki povezani v občestvo Cerkve.

Veliko mero preudarnosti in odprtosti Duhu lahko vidimo v tem, da so nam škofje omogočili, da lahko tudi v tem času prejemamo zakramentalno odvezo, da so cerkve odprte, da lahko gremo k obhajilu in da smo tudi prek sodobnih sredstev obveščanja povezani v eno Cerkev. FOTO: Tatjana Splichal


So časi in so kronski časi. Sedanji čas je zagotovo kronski, pa ne samo zato, ker korona pomeni krona, ampak tudi zato, ker spomladanski val virusa ob drugem valu doživljamo kot ponavljanje izpita, ker je v sodobni družbi zaradi mobilnosti in sodobnih komunikacijskih sredstev vse bolj hitro, vse bolj prepleteno in spleteno. In čeprav se zdi, da so posamezniki z absolutizacijo svojih pravic in svoboščin nedotakljivi, vidimo, da se dotikajo marsikoga in marsičesa ter da v družbo tudi marsikaj prinašajo. Kritizirajo družbo, ki jim daje kruh, da lahko kritizirajo. Ne upoštevajo (na)vodil in smernic strokovnih služb in demokratično izvoljene vlade, so pa hkrati uspešni prenašalci negativne klime in morda celo virusa v družbo, ki jim daje možnost preživetja. Od skupnosti sprejemajo vse, kar jim ustreza, in hkrati neusmiljeno teptajo temelje družbe, ki jim omogoča tako držo. Videč sebe (individualizem, sebičnost, partikularnost) izkoriščajo družbo (skupno, dobro drugih). Imajo pravico kritizirati vse, o njih pa se ne sme ničesar reči. Kakor teliček, ki z glavo buta kravo, pri kateri pije mleko.

Vse je prepleteno in spleteno, če hočemo videti in si priznati. Ob zaznavanju drobcev pa ne spreglejmo celote.

In v Cerkvi? Posameznik z odgovornostjo za lastna dejanja in odgovornostjo za bližnjega – tudi v luči spoznanja, da ne bivamo samo kot čisti posamezniki, ampak vedno v odnosu do bližnjega in v območju Božjega –­ je temeljna drža Cerkve. Ljubi bližnjega kakor sebe in ljubi Boga; bližnji, jaz in Bog, pri čemer vrstni red lahko obračamo, ker je to neločljivo povezan »trojček« ljubezni.

Cerkev je Bog obdaril s pestrostjo darov ter z različnostjo poslanstev in služb na različnih stopnjah in z različno odgovornostjo. Dal je, da so med verniki nekateri »apostoli, drugi preroki, učitelji ...«, za vse v Cerkvi pa naj velja: »Prizadevajte si, da ohranite edinost Duha z vezjo miru: eno telo in en Duh.«


Avtor komentarja je dr. Jože Plut, župnik župnije Polica in nekdanji vojaški vikar. FOTO: Tatjana Splichal


In če se ob tem obrnemo na »pestrost« mnenj ob primarni odločitvi škofov, naj duhovniki ne prenašajo maš prek spleta, s poznejšo dopolnitvijo, da je to mogoče, lahko naredimo kar nekaj sklepov. Najprej o močni ljubezni in skrbi škofov do evharistije in njenega resničnega pomena. Škof je, kot rečemo v ljudski govorici, »prvi liturgist v škofiji«. Evharistija je središče in vir krščanskega življenja in življenja občestva Cerkve. Občestvo Cerkve pa ni samo občestvo vernikov, ki se redno udeležuje bogoslužij, ampak vključuje tudi občestvo poveličanih in občestvo vseh krščenih. Časi omejitev so pokazali, kako se župljani veselijo, da so s svojimi župniki povezani v občestvo Cerkve in da so zbrani pri maši kot družinska Cerkev. Še bolj je zaznati to sedaj, ko lahko prejmemo tudi resnično, ne samo duhovno obhajilo. Je pa s prenosi maš mnogokrat nagovorjen tudi tisti del vernikov in drugih, ki so se morda od Cerkve oddaljili. Celoto zgodbe tega kronskega časa in »spletne možnosti« je treba videti kot »znamenje časa«, kot milostni čas.

Nekateri vzorci kritike odločitev naših škofov so bili vzeti iz družbe in sem jih omenil zgoraj. Bolj kot kritizirati je potrebno moliti, prositi za Duha in predlagati. Naši pastirji, papež in škofje so potrebni naše molitvene podpore.

Katoličani čutimo, da velja trditev mučenk sv. Perpetue in Felicite med zasliševanjem, »da brez lomljenja kruha«, se pravi evharistije, »sploh ne moremo živeti«. Veliko mero preudarnosti in odprtosti Duhu lahko vidimo v tem, da so nam škofje omogočili, da lahko tudi v tem času prejemamo zakramentalno odvezo, da so cerkve odprte, da lahko gremo k obhajilu in da smo tudi prek sodobnih sredstev obveščanja povezani v eno Cerkev.
_ _ _

*Komentar je objavljen v novem tedniku Družina (43/2020).*

*Družina na facebooku TUKAJ.*
_ _ _

PREJŠNJI KOMENTARJI:

Na tem se da graditi prihodnost

Človekovo dostojanstvo in nedelja

Šola solidarnosti do starejših

Ujetniki strahu?

Kupi v trgovini

Prenovitev
Duhovna rast
21,00€
Nalaganje
Nazaj na vrh