Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Papež na ekumenskem romanju v Ženevi

Za vas piše:
Mojca M. Štefanič
Objava: 22. 06. 2018 / 08:17
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 22.06.2018 / 10:39
Ustavi predvajanje Nalaganje

Papež na ekumenskem romanju v Ženevi

»Pot ekumenizma ima zelo jasen cilj, edinost vseh kristjanov.«

Papež Frančišek je včerajšnji obisk v Ženevi začel z ekumensko molitvijo na sedežu Ekumenskega sveta cerkva. V nagovoru je dejal, da je človek bitje na poti in je vse življenje poklican, da se podaja na pot. Pot je namreč prispodoba, ki izraža smisel človeškega življenja, nezadovoljnega s samim seboj in vedno v iskanju nečesa drugega. Srce nas vabi, da se podamo na pot, da dosežemo cilj. Za to pa je potrebno veliko potrpežljivosti, ponižnosti in odpovedi.

Bog nas že od vsega začetka kliče, naj se odpravimo na pot. Od Abrahama, Mojzesa, Petra in Pavla ter vseh Gospodovih prijateljev, vsi so preživeli življenje na poti. Največji zgled pa nam je dejal Jezus sam, ki se je spustil med nas in odpravil na pot, On, ki je pot. Ko se je vrnil k Očetu, nam je podaril svojega Duha, tako da imamo tudi mi moč hoditi v njegovi smeri. Tako smo poklicani hoditi skupaj vsi kristjani. Ekumenizem bo napredoval le, če bomo hodili naprej pod vodstvom Svetega Duha.

Pot ekumenizma ima zelo jasen cilj, edinost vseh kristjanov. Nasprotna pot ločitve namreč vodi v vojne in uničenje.

Ekumensko srečanje: poziv k skupni hoji

Na popoldanskem ekumenskem srečanju, prav tako na sedežu Ekumenskega sveta Cerkva, sta zbrane najprej nagovorila glavni tajnik Sveta Olav Fykse Tveit in moderatorka Agnes Abuom. Papež je tokrat spregovoril o povezanosti med ekumenizmom in misijonstvom ter pozval k skupni hoji, molitvi in delu. Za iztočnico govora je vzel 70. obletnico ustanovitve Ekumenskega sveta Cerkva.

V nagovoru je izpostavil dejavno ljubezen, zmožno odpuščati brez meja, ki nam zagotavlja, da smo med seboj kakor spravljeni bratje in sestre. Spomnil je na vse, ki so »hodili pred nami in izbrali pot odpuščanja ter se trudili odgovoriti na Gospodovo voljo, da bi vsi bili eno«. Ob tem je izpostavil tudi misijonstvo, ki ga Jezus namenja vsem narodom. Ekumenski svet Cerkva je nastal kot sredstvo ekumenskega gibanja, spodbujenega z močnim pozivom k misijonstvu: kako lahko namreč kristjani evangelizirajo, če so med seboj ločeni? Po papeževih besedah to vprašanje še vedno usmerja našo pot in uresničuje Gospodovo molitev, »da bi bili vsi eno, da bi svet veroval«.

Potreba po novem evangelizatorskem zagonu

Po mnenju papeža Frančiška svet danes nujno potrebuje »nov evangelizatorski, misijonarski zagon«, kajti z njim se bo povečala tudi edinost med kristjani. Kakor je na začetku oznanilo naznanilo pomlad Cerkve, tako bo evangelizacija naznanila razcvet nove ekumenske pomladi.

Papež je pojasnil, da se je želel osebno udeležiti praznovanja 70. obletnice ustanovitve Ekumenskega sveta Cerkva tudi zato, da bi poudaril prizadevanje Katoliške cerkve na ekumenskem področju ter da bi spodbudil sodelovanje s Cerkvami članicami in ekumenskimi partnerji.

Med bogoslužjem o treh besedah, ki vodijo v srce vere

Med sveto mašo, ki jo je daroval na ženevskem sejmišču Palexpo, je papež spregovoril o treh besedah, ki vodijo v srce vere: Oče, kruh, odpuščanje.

Z besedo »Oče« se začenja molitev, kajti Bog je predvsem naš Očka. V njem je izvor vsega dobrega in tudi našega življenja samega. Molitev »Oče naš« je formula življenja, ki razodeva našo istovetnost: smo ljubljeni Božji otroci. Če ljubimo Boga, našega Očeta, in druge ljudi, naše brate, nismo nikoli sirote, nikoli sami. »Oče naš« utrjuje naše korenine.

Z besedo »kruh« Očeta vsak dan prosimo za tisto, kar je bistveno za življenje: zadostna hrana za danes, zdravje, današnje delo. Osnovna hrana za vsakdanje življenje ljudstev mora biti dostopna vsem.

Naš vsakdanji kruh je Jezus in brez njega ne moremo ničesar storiti. On je osnovna hrana, da bi dobro živeli. Jezusa ne smemo skrčiti na »prilogo«, kajti če On ni jed našega življenja, središče naših dni, potem je vse prazno.

Tretja beseda, »odpuščanje«, je dar, ki ga od nas zahteva Gospod. Odpuščati je težko, toda »če mi ljudem odpustimo njihove prestopke, bo tudi nebeški Oče odpustil nam«. Bog naše srce osvobodi vsakega greha, odpusti vse, vendar od nas zahteva, da se tudi mi ne naveličamo odpuščati.

Odpuščanje namreč prenavlja, dela čudeže: Peter je doživel Jezusovo odpuščanje in je postal pastir njegove črede; Savel je po odpuščanju, ki ga je prejel od Štefana, postal Pavel; vsak izmed nas se rodi kot nov človek, ki potem, ko mu je Oče odpustil, ljubi brate. Bog Oče je najbolj srečen, kadar se ljubimo in si odpuščamo iz vsega srca.

Vir: Vatican News / Radio Vatikan
Foto: Vatican Media

Kupi v trgovini

Novo
Sveti Maksimilijan Kolbe
Duhovnost
16,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh