Brane Senegačnik, prejemnik nagrade Prešernovega sklada. FOTO: P. T.



Doktor klasične filologije, profesor na Filozofski fakulteti, prevajalec, raziskovalec grške tragedije, literarni teoretik, esejist, kolumnist. Kar v njegovem življenju največ šteje pa je – pisanje poezije, v 30 letih je izdal sedem pesniških zbirk. »Vsaka od njih je svojevrsten korak na poti, s katero nadaljuje in dopolnjuje razvojno pot vrhunske slovenske lirike: Jenka, Murna, Gradnika, Kosovela,« je zapisal Matija Ogrin v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada, ki jo bo ob letošnjem kulturnem prazniku Brane Senegačnik prejel za zadnjo pesniško zbirko Pogovori z nikomer (Slovenska matica, 2019).

»Črna ovca« v družini kemikov

Brane Senegačnik izhaja iz ljubljanske družine kemikov. »Vi ste pa črna ovca,« se spomni ironičnih besed profesorja slovenščine, ko mu je ob koncu srednje šole povedal, da gre študirat jezike. Starši pretiranega navdušenja nad izbiro študija niso pokazali, pravi. »Latinščino je takratni režim še zmeraj povezoval s klerikalizmom, mračnjaštvom, preteklostjo. Ta napol prepovedanost pa je v meni še povečala zanimanje, vse skupaj mi je delovalo še bolj skrivnostno, že kar mitično,« se spominja. Od naravoslovno izobraženih, a humanistično oblikovanih staršev, kot pravi, je že zelo zgodaj izvedel, da je veliko stvari, ki so v družbi veljale za resnico, laž. »Vedel sem, kako se je vzpostavil komunistični režim, vedel, na čem sloni, vedel za množico pobitih po vojni … Obenem pa je bilo jasno, da resnica ne sme izza štirih sten. Bili smo lahko le šepetalci. Literatura in humanistika – vse je bilo ideološko sinhronizirano; če se je pojavila kakšna 'drugačna' knjiga, je veljala za nepravoverno.«


Brane Senegačnik: »V poeziji se notranje razgališ, brez možnosti umika pokažeš, kaj si res v svojem notranjem življenju. Najteže je to razgaljenje početi ob ljudeh, ki so brezčutni.« FOTO: P. T.


Premišljevalec slovenskega tukaj in zdaj

Pesnjenje ni Senegačnikov poklic, v modernem svetu individualizma je pesništvo, pravi, bolj življenjska drža. Rad ima tudi pedagoško in raziskovalno delo, prevajanje in publicistiko; od preloma tisočletja je bil reden kolumnist Družine, s prilogo Slovenski čas sodeluje že od prve številke. Že pri 25 letih je postal član in pisec Nove revije, pozneje tudi njen urednik. Kot publicist je že tri desetletja prisoten premišljevalec slovenskega tukaj in zdaj. »A poezija je ključna. S poezijo lahko povem ne le, kaj je v meni, ampak kako je v meni, pokažem notranjo stran sebe,« pravi Senegačnik, ki pozna težke in lepe strani pesniškega življenja. »Pesnik je v svetu tujek. V poeziji se notranje razgališ, brez možnosti umika pokažeš, kaj si res v svojem notranjem življenju. Najteže je to razgaljenje početi ob ljudeh, ki so brezčutni. Nerazumevanje na pesnika deluje kot hud osebnostni poraz, ki ga napolni s strašno praznino.«

Po navdih v hribe ali poslušanje glasbe

»Ne znam si predstavljati življenja brez glasbe. Odkar pomnim, je bila moja domišljija zaznamovana z glasbo. Doma smo poslušali opere, italijanske kancone, velike pevce sem dojemal kot učitelje liričnega izražanja.« Senegačnikove pesmi pa nastajajo tudi v tišini, na dolgih sprehodih ali vzpenjanju na visoke gore. »V naravo ne grem iskat navdiha, ampak da se sprostim, da pustim resničnosti, da pride vame. In z njo morda pesem.« Stik z resničnostjo je tudi namen pesnjenja, pravi Prešernov nagrajenec, ki se rad sprosti tudi ob gledanju nogometnih tekem po televiziji: »Ne verjamem sicer, da poezija izboljšuje svet, lahko pa napravi človekovo življenje resničnejše.«

Zorko Simčič, pisatelj, Prešernov nagrajenec (1993 in 2013), o Branetu Senegačniku:

Brane Senegačnik je pesnik, ki bi si že pred leti po svojih prvih pesniških zbirkah zaslužil to nagrado. Je poet, ki se izraža tako v klasičnih formah kakor v svobodnem verzu. Blizu so mu antični grški avtorji in vendar mu je prezenten moderni pesniški svet. Ustvarjalec, ki išče nove izraze, nove metafore, in vendar čutiš, da ni »človek samo sedanjega trenutka«, kakor bi dejal Chesterton. Izstopa pa tudi kot mojstrski prevajalec grške dramatike. Hkrati pa kot mislec, ki odkriva njeno aktualnost. V njegovih člankih in esejih niso samo konstatacije o večno veljavnih zakonih, ki vladajo človeštvu, ampak tudi že prognoze o nujnosti ostroumnega predvidevanja posledic sodobne hibris. Kljub temu pa pesnik ne neha pesniti, saj je tam, v globini bivanja, od koder pesem izvira, vedno tudi žarek smisla.
_ _ _

*Celoten članek je bil objavljen v tedniku Družina (6/2021).*

*Družina na facebooku TUKAJ.*

*Družina na twitterju TUKAJ.*
_ _ _

SORODNE VSEBINE:

Lirična poezija pa ni nadomestljiva

Nagrada Prešernovega sklada Branetu Senegačniku

Poezija ob pripravi nedeljskega kosila (VIDEO)

Brane Senegačnik