Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Predstavitev spominov Božidarja Trefalta

Za vas piše:
I. Ž.
Objava: 04. 10. 2019 / 13:22
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 17.10.2019 / 08:11
Ustavi predvajanje Nalaganje
Predstavitev spominov Božidarja Trefalta

Predstavitev spominov Božidarja Trefalta

V Galeriji Družina v Ljubljani je bila predstavljena knjiga spominov Božidarja Trefalta Mladost, ki to ni bila.

V četrtek, 3. oktobra, je založba Družina v Galeriji Družina v Ljubljani predstavila knjigo spominov Božidarja Trefalta Mladost, ki to ni bila.


Božidar Trefalt je orisal svojo življenjsko pot.

Najprej je Božidar Trefalt orisal svojo življenjsko pot, ki jo je opisal v knjigi Mladost, ki to ni bila. 1928–1949. Zgodba o odraščanju v primežu vojne.

Rodil se je leta 1928 v Kranju očetu Francetu in mami Ljudmili. Starša sta se spoznala v Prosvetnem gledališču in se februarja 1927 poročila. Rodili so se jima trije sinovi Božidar, Franek in Mito (Anton).

Pred vojno je odraščal v urejeni družini

Božidar je osnovno šolo obiskoval najprej na Primskovem pri Kranju, kjer je družina živela, nato v Kranju. Tam se je vpisal tudi v gimnazijo. Ko je bil oče leta 1938 premeščen na Bled, kjer je bil imenovan za direktorja Park hotela, sta se starša odločila, da bo stanoval v Ljubljani v internatu, v Marijanišču. Tam je bil vse do začetka vojne leta 1941, ko se je vrnil domov na Bled.

Starša sta, ko sta izvedela, da se bo v Ljubljani nadaljevalo šolanje v slovenskem jeziku, ocenila, da nemška in italijanska okupacija ne bo trajala dolgo, in da bodo zahodni zavezniki hitro premagali Nemce in Italijane. Zato sta ga ilegalno poslala v Ljubljano kot begunca, kjer je nadaljeval šolanje. Tako je pri petnajstih letih že odrasel in pretila je nevarnost, da ga Italijani zaprejo in odpeljejo v internacijo.

Božidar Trefalt s svojo knjigo.

Pridružil se je domobrancem

Poleti 1943 so morali vsi, ki so imeli status begunca, na delo v Staro cerkev pri Kočevju, kjer so na zapuščenih poljih nemških naseljencev, okopavali krompir. Trefalta so nato preselili v Dolenjo vas h kmetu Kljunu.

Bil je edini, ki so ga premestili in to se je izkazalo za rešilno, saj so vse tiste, ki so ostali v Stari Cerkvi, ob kapitulaciji Italije partizani prisilno mobilizirali.

Uspel je priti nazaj v Ljubljano in se vrniti na Rakovnik v internat. Tu je nadaljeval s šolanjem, ko so se pojavile govorice, da gestapo lovi begunce, da jih bo vključil v nemško vojsko ali k domobrancem, kot tudi, da bodo internat zaprli. Janez Majeršič, prav tako begunec, mu je svetoval, da se vpišeta v tečaj radiotelegrafistov, kjer si bosta pod krinko domobranstva zagotovila varnost.

Vetrinj in trpljenje v koncentracijskem taborišču Ozne v Škofovih zavodih v Šentvidu

Po končanem radiotelegrafskem tečaju je bil odrejen v postojanko v Novem mestu, kjer je kot vezist deloval v stolpu kapiteljske cerkve. Poleti leta 1944, je bil izbran v skupino, ki je obiskala Berlin in k sreči ni doživel nobenega bombnega napada.


O knjigi je govoril tudi zgodovinar dr. Jože Dežman.

Po vrnitvi je bil na Pijavi Gorici in kasneje v Velikem Gabru kot četni pisar in tam dočakal konec vojne. S svojo enoto se je umaknil v Vetrinj in bil vrnjen v Jugoslavijo z zadnjim transportom.

Doživel je trpljenje v koncentracijskem taborišču Ozne v Škofovih zavodih v Šentvidu, kot tudi lakoto in izživljanje. Pri zaslišanju, ki je bilo bolj evidentiranje podatkov, je vedel, da mora marsikaj zamolčati. Ob amnestiji so ga naposled z zamudo izpustili. Po izpustitvi ni dobil soglasja za nadaljevanje šolanja, tako mu ni preostalo nič drugega, kot da se zaposli.



Vse do leta 1990 pa je nosil v sebi strah, da ga bodo odkrili. Namreč, »zmagali« so komunistični revolucionarji, Božidar Trefalt pa je bil več kot eno leto pripadnik domobranske vojske, ki se je borila proti njim oziroma njihovemu nasilju. Ker se je zaposlil na področju športa v Kranju, ni bil zelo izpostavljen.

Vsaj večini »služenja« jugovojske se je izmaknil

Na predstavitvi svojih spominov je omenil tudi nabor za služenje vojaškega roka spomladi 1948. Tam je izjavil, da je bil 19 mesecev v nemški vojski. Uspelo mu je in jugovojsko je tako »služil« le šest in pol mesecev. »Uspelo mi je, da sem si rešil življenje in 'unovčil' 19 mesecev domobranstva. Mene in našo družino ni dosegla grozljiva napoved pisatelja Toneta Seliškarja, ki jo je zapisal v svojem članku v Slovenskem poročevalcu 26. maja 1945 in v katerem je grozil kako globoko v zemljo bodo zakopali domobrance. Dan po zloglasnemu Titovemu govoru v Ljubljani se je pričela uresničitev te grožnje.

Kot posledica vsega kar sem doživel mi je ostal strah, da bodo odkrili, da sem jim dajal napačne podatke. To je trajalo skoraj 30 let. Igral sem nevarno ruleto s srečnim koncem. Uspelo mi je.«

Še eni zelo dobri spomini

O knjigi je govoril tudi zgodovinar dr. Jože Dežman. Najprej je izpostavil nekatere v knjigi objavljene dokumentarne fotografije, ki prikazujejo družino Trefaltovih. Ob tem je opozoril na njihovo urejeno predvojno življenje, ki sta ga nato uničila vojna, predvsem pa komunistična revolucija s svojim nasiljem.

Poudaril je, da gre za zelo dobre spomine, ki bodo poslej še en kamen v mozaiku, ki prikazuje grozljivo slovensko medvojno in povojno dogajanje.

Fotografije Ivo Žajdela

Več v spodnjih videoposnetkih.

1. del



2. del




Kupi v trgovini

Življenjske težave
Drugi priročniki
4,00€
Nalaganje
Nazaj na vrh