Zavetnik: Kartagine, goveda, poročenih žena, mučencev, nosečnic, mesarjev in kmetov.

^»Naposled: Zasvetil se je dan zmage in šli so iz ječe v amfiteater kakor v nebesa, veseli in z zalim obrazom. Če so se tresli, so se od veselja, ne od strahu. Perpetua je stopala mirno … pred njenim bistrim pogledom so vsi povešali oči. Prav tako Felicita, vesela, da je srečno porodila in se bo mogla boriti z zvermi; šla je od krvi do krvi, od babice k rablju, da bi se po porodu očistila z drugim krstom … Ženskama je hudič namenil zelo divjo kravo … Ko pa je ljudstvo zahtevalo, naj že ranjene privedejo nazaj v areno, da bi se njihove oči pasle na njihovi smrti, ko bo meč prebadal njihova trupla, tedaj so mučenci sami vstali in šli, kamor je ljudstvo hotelo; prej pa so se poljubili da bi svoje mučeništvo dovršili s slovesnim poljubom miru. Drugi so mirno in tiho sprejeli smrtni udarec.«


Ime: Perpetua izhaja iz lat. besede perpetuus »trajen«, Felicita pa prav tako iz lat. besede felicitas »plodnost, sreča«.

Rojeni: v drugi polovici 2. stoletja.

Kraj rojstva: Kartagina v Afriki, danes Tunizija.

Umrli: 7. marca 202 ali 203.

Kraj smrti: Kartagina.

Vzrok smrti: mučeništvo.

Družini: Felicita je bila sužnja, Perpetua pa iz plemenitega rodu in zelo izobražena. Imela je še dva brata, bila poročena in imela sina dojenčka.

Katehumenat: Vibija Perpetua se je skupaj s sužnjo Felicito in Revokatom ter Saturninom in Sekundulom pripravljala na prejem zakramenta sv. krsta. Njihov učitelj je bil neki Satur.

Preganjanje: Cesar Septimij Sever (193–211) je z najstrožjimi kaznimi prepovedal pristop h krščanstvu in začel preganjati katehumene, saj je menil, da bo na tak način krščanstvo polagoma uničil.

Ječa: Cesar je dal mlade katehumene najprej zastražiti, čez nekaj dni pa jih je vrgel v pravo ječo. V tem času jim je uspelo, da so prejeli krst. V ječi so jih domači sprva lahko obiskovali, da bi jih morda kakorkoli odvrnili od krščanstva. To je poskušal tudi oče Perpetue, ki je bil pogan, pa mu ni uspelo. Eden izmed sojetnikov je zaradi mučenja umrl že v ječi.

Mučeništvo: Obe, Perpetuo in Felicito, je cesar na praznovanju za rojstni dan svojega sina ukazal vreči divjim zverem, da bi jih raztrgale. Ker sta kljub hudim poškodbam preživeli, so ju z bodalom zabodli v vrat.

Poročilo: Spis o tem mučeništvu je večidel napisala Perpetua sama, ko je čakala v ječi na mučeniško smrt, končni del pa je napisal očividec. Spis je biser med spisi iz prvih krščanskih stoletij.

Pri nas: Poročilo o trpljenju sv. Perpetue in Felicite je v slovenskem prevodu izšlo v knjigi Franca Lukmana, Kristusovi mučenci.

Zavetnici: Kartagine, goveda, poročenih žena, mučencev, nosečnic, mesarjev in kmetov.

Upodobitve: Pogosto sta mučenki upodobljeni v trenutku, ko se poslavljata druga od druge. Ob sebi imata lahko tudi divjo kravo, Perpetua pa ima včasih v naročju dojenčka.

Grob: Neznanci so mučenki pokopali in že kmalu so nad njunim grobom postavili cerkev, katere ostanke so po stoletjih pozneje tudi odkrili.

Goduje: Prej 6., sedaj 7. marca.