Nikoli nisem povsem razumela navade, da na raznovrstnih lepotnih tekmovanjih finalistkam postavljajo vprašanja, s katerimi naj bi dokazale svojo (ne)razgledanost in svoja stališča do problemov v družbi. Saj vendar tekmujejo v lepoti, pa naj bo ta vrlina še tako subjektivna. A če že nekoga vprašamo za mnenje, verjetno želimo, da je pri odgovoru iskren. Kajne?

Tako sem mislila vse dokler nisem slišala za Moniko Erjavec, ki so jo mediji poimenovali »homofobna mis«, ker so jina prireditvi Mis Zemlje 2011 zastavili vprašanje, kaj meni o tem, da homoseksualen par posvoji otroka.

Stereotipno manekenke radi označujemo kot ne prav pametne, kaj šele, da bi imele trdno oblikovana stališča in stale za njimi. Toda Monika jih ima. Vedno. To vem, ker je Monika dekle iz moje birmanske skupine, ki se nikoli ni maralo prepirati, vedno pa je jasno povedalo svoje mnenje. In predvsem ga je vedno imela, česar za marsikaterega 14-letnega pubertetnika ne bi mogli reči.

Tudi ljudje, ki se ne strinjajo z njo, bi lahko cenili njeno iskreno izraženo mnenje, namesto da so jo izžvižgali. A žal to, da imaš mnenje, še zdaleč ni dovolj. Imeti moraš »pravo« mnenje, sicer si označen za homofoba. Pripombam, da bi bilo treba ljudi z »nepravim« mnenjem »skriti v luknjo za nekaj desetletij« (M. Gačanovič) ali celo z njimi napolniti Barbarin rov (I. Godnič), seveda ne uspe razburkati mirne gladine slovenskega medijskega prostora in če nanje nihče ne opozori, mimogrede izginejo v pozabo. Kje je ob tem načelo demokratičnosti, kjer ima vsak pravico do izražanja mnenja, dokler s tem ne posega v avtonomijo drugega?

Morda bo kdo pripomnil, kaj krščansko vzgojeno dekle iz urejene družine počne na lepotnem tekmovanju. Preprosto – pričuje! In to ne v gruči enako mislečih, že prepričanih, ob podpori katerega koli društva, temveč samostojno, pred množico nepoznanih ljudi, na tekmovanju, kjer jo takšen odgovor lahko stane zmage.