100 dni papeževanja Leona XIV.: z razburkanega morja v mirnejše vode
100 dni papeževanja Leona XIV.: z razburkanega morja v mirnejše vode
Razmere v Vatikanu so se umirile. Po začetnem navdušenju nad prvim »ameriškim« papežem je poročanje o Leonu XIV. v mednarodnem tisku nekoliko upadlo, v prispevku za avstrijski Kathpress piše njihova dopisnica Severina Bartonitschek. Petrov naslednik iz Chicaga doslej ni storil nič takšnega, s čimer bi si »zaslužil« naslovnice necerkvenih medijev. Pozorno prebira svoje pripravljene nagovore, redka odstopanja od pisane besede očitno niso vredna omembe. Do ljudi pristopa prijazno: njegova dostopnost se zdi pristna, obenem pa včasih nekoliko oddaljena.
Tudi po 100 dneh pontifikata (16. avgusta) Leon svojega položaja kot voditelj 1,4 milijarde katoličanov očitno ne jemlje kot nekaj samoumevnega. Občasno še vedno z nemalim začudenjem opazuje množice, ki se z vsega sveta zgrinjajo v Rim, da bi videle novega Petrovega naslednika.
Papež Leon XIV. pozorno prebira svoje pripravljene nagovore in zaenkrat redko odstopa od pisane besede. FOTO: Vatican Media
Veliki čevlji predhodnika Frančiška
Leonov predhodnik, Frančišek, je zapustil velike čevlje, ne glede na to, kdo bi stopil vanje. Bližina ljudem, ki jo je izkazoval argentinski papež, je bila njegova življenjska sila, spominjajo pri Kathpressu: brez kakršnih koli zadržkov je pristopal k vsakomur in s tem navdihoval celo nevernike. Izrazito ni bil naklonjen papeškim statusnim simbolom, ni se izogibal niti sporom niti spodrsljajem, kar je večkrat privedlo celo do diplomatskih pretresov.
Frančišku so govori, ki so jih skrbno pripravili na vatikanskem državnem tajništvu, služili kvečjemu kot predloge, od katerih pa je večkrat odstopal.
Njegov jezik je bil neposreden, vsebina večinoma spontana, občasno tudi dvoumna. Govori, ki so jih skrbno pripravili na vatikanskem državnem tajništvu, so Frančišku služili kvečjemu kot predloge, od katerih pa je večkrat odstopal – še raje je svoje mnenje neposredno izrazil v pogovorih z novinarji. S tem je pogosto poskrbel za naslovnice in vzbudil precejšnjo medijsko pozornost.
Leon XIV. znova nosi moceto, rdeče svileno ogrinjalo, ki mu pokriva ramena. FOTO: Guglielmo Mangiapane/Reuters (izrez)
Varnost prek vatikanskega protokola
Zdi se, da se Leon XIV. takšnim naslovnicam želi izogniti. Prav tako se poskuša izogibati napetostim, ki jih je Frančišek s svojim ravnanjem in reformami sprožil v Vatikanu in vesoljni Cerkvi. Njihove neposredne učinke je namreč v zadnjih dveh letih izkusil na lastni koži, kot prefekt Dikasterija za škofe. Dokler ne bo našel povsem lastnega načina papeževanja, novi Petrov naslednik kot varnostno mrežo uporablja strog vatikanski protokol, reševanje teoloških in političnih vprašanj pa prepušča izkušenim piscem papeških govorov, pišejo pri Kathpressu.
Navzven se Leon XIV. od svoje izvolitve 8. maja bolj zgleduje po papežih pred Frančiškom.
Navzven se Leon XIV. od svoje izvolitve 8. maja bolj zgleduje po papežih pred Frančiškom – razen pri barvi čevljev, ki so prav tako črni. 69-letni voditelj Katoliške Cerkve znova dopušča, da verniki poljubijo njegov ribičev prstan, in nosi moceto, rdeče svileno ogrinjalo, ki mu pokriva ramena. Preselil se bo v papežem namenjeno stanovanje v Apostolski palači, poletja pa bo znova preživljal v Castelgandolfu. Frančišek je čez poletje raje ostal v vatikanskem Domu sv. Marte, kjer je bival tudi sicer.
Papež Leon XIV. med verniki v Castelgandolfu. FOTO: Vatican Media
Papež za »vse, vse, vse«?
V Ameriki rojeni papež s svojo zunanjo podobo morda deluje konservativno. Toda kar zadeva vsebino, posebej glede sodelovanja vseh vernikov v procesih odločanja znotraj Katoliške Cerkve, je Leon XIV. povsem usklajen s svojim predhodnikom. Tako si lahko vsi katoliški »tabori« trenutno prisvojijo vsaj »delček papeža« in zdi se, da so s tem zadovoljni. V Leonovem življenjepisu pa zaenkrat še manjkajo »ikonični« trenutki, ki so oblikovali celoten pontifikat posameznih papežev, kot je recimo Frančiškova (C)cerkev, odprta za »vse, vse, vse«.
Na velikem odru se ameriški cerkveni dostojanstvenik zdi še malce sramežljiv.
Tudi novi papež pa je dostopen in se rad pošali. Zdi se, da ni najbolj naklonjen »selfijem«, ker k ljudem običajno ne pristopa povsem od blizu. Med številnimi vožnjami v papamobilu, kjer lahko hkrati pozdravi veliko romarjev in je vsakokrat le za kratek trenutek deležen njihove pozornosti, se zdi veliko bolj sproščen.
Na velikem odru se ameriški cerkveni dostojanstvenik zdi še malce sramežljiv, ugotavljajo pri Kathpressu: roke drži prekrižane pred telesom, včasih se rahlo zaziblje in pomiga z rameni. Njegov glas simbolno odraža (zaenkrat še nekoliko) zategnjeno ročno zavoro njegovega pontifikata. Tu in tam ga povzdigne, da bi izpolnil čustvena pričakovanja množic, večinoma pa se še vedno raje zadržuje.
Leon XIV. občasno še vedno z nemalim začudenjem opazuje množice, ki se z vsega sveta zgrinjajo v Rim, da bi videle novega Petrovega naslednika. FOTO: Vatican Media
»Medeni tedni« s papežem
Po 100 dneh se papež in verniki ter svetovna javnost še vedno spoznavajo. O morebitnih osrednjih temah pontifikata zaenkrat lahko le ugibamo. Poleg tega Leon XIV. še ni opravil nobenega pogovora za medije, s pomočjo katerega bi lahko sklepali, kako razmišlja. Novi cerkveni voditelj naj bi že pripravljal svoj prvi temeljni dokument, okrožnico, vendar je nabor možnih tem razmeroma širok. Pomembne kadrovske odločitve znotraj kurije, ki bi lahko dale namige o Leonovi prihodnji poti, so še vedno v teku. Leon je prvi papež iz ZDA in prvi avguštinec na tem položaju, pred izvolitvijo pa je svojo obveznost v rimski kuriji kot kardinal opravljal šele dve leti.
Novi voditelj Katoliške Cerkve ne sme dovoliti, da bi glas Cerkve v svetu izgubil svojo daljnosežnost.
Trenutno se veliko pogovarja s svojimi – zaenkrat potrjenimi – vodji posameznih oddelkov oz. dikasterijev in zdi se, da želi svoje odločitve sprejemati mirno, predvsem pa previdno. Cerkev, ki jo je Frančišek občasno pretresal, naj bi in si tudi želi popeljati nazaj k večji edinosti. Obenem bo moral še naprej odločno izvajati reforme, ki jih je začel njegov predhodnik. Kot zaključujejo pri Kathpressu, novi cerkveni voditelj pri tem ne sme izgubiti izpred oči sveta zunaj »katoliškega mehurčka« in ne sme dovoliti, da bi glas Cerkve izgubil svojo daljnosežnost. Ali mu bo to uspelo, bo postalo jasno po koncu »medenih tednov«.



