»Hoditi svojo pot, odločeno v smeri ljubezni,« so znova ponosno in radostno izpovedale slavljenke, sestre usmiljenke, ki letos praznujejo sto let svoje province in prejemajo zaslužene čestitke.



Ustanovila sta jih pred 400 leti v Franciji sveti Vincencij Pavelski in sveta Ludovika de Marillac. K nam je prve hčere krščanske ljubezni pripeljala leta 1852 s. Leopoldina Jožefa Brandis. 5. aprila 1919 je bila v Ljubljani ustanovljena samostojna Jugoslovanska provinca. Danes deluje kot slovenska v Sloveniji s skupnostmi na Hrvaškem, Srbiji in Makedoniji ter kot pokrajina v Albaniji.

Osrednje praznovanje pomembnega jubileja je bilo v soboto, 27. aprila, pri Sv. Jožefu v Celju. V krogu sester, prijateljev in podpornikov iz domovine in tujine z visokimi gosti: upokojenim kardinalom dr. Francem Rodetom, vrhovnim predstojnikom Misijonske družbe in Hčera krščanske ljubezni Tomažem Mavričem, beograjskim nadškofom metropolitom Stanislavom Hočevarjem, nadškofom metropolitom Stanislavom Zoretom, štirimi upokojenimi (nad)škofi …

Skrbno pripravljeno slavje so oblikovali molitvena ura, svečana akademija – v prepletu besede, pesmi in folklornega plesa –, fotografska razstava, dokumentarni film Vaš poklic je ljubezen, slovesna maša (na koru so sodelovali organist Primož Krt, dirigentka Brank Jeretina Magister in pevci zborov iz Jožefovega hriba in Šentjakoba ob Savi) in druženje ob pogostitvi. Sestre so v spomin na stoletnico province tudi izdale knjigo Marijin dar.



Kot je poudarila vizitatorica s. Francka Saje, ki je tudi spregovorila med akademijo, »želimo, da bi praznični dan izzvenel v zahvalo in slavo Bogu in Mariji za sto let bogate zgodovine naše province, služenja ubogim, pomoči potrebnim. Istočasno tudi kot zaupljiva priprošnja za sedanjost in prihodnost; da bi Bog še dal poklicev, naša vincencijanska karizma še živela, v času in prostoru, kjer smo potrebne. In da bi našo karizmo razširili tudi na druge, saj ni samo naš privilegij, ampak smo k uresničevanju krščanske ljubezni povabljeni vsi«.



Generalni superior Mavrič je v nagovoru osvetlil lik s. Brandis, različna obdobja od ustanovitve province do današnjih dni ter podal pogled v prihodnost. Poudaril je, da je Jezus je in ostaja prva in edina ljubezen, zatekajo naj se k svetim vincencijanske družine, rade sodelujejo znotraj vincencijanske družine, iščejo novih poti za širjenje njihove karizme in pri delu za nove poklice, dodajajo še nove oblike služenja oz. uboge.



V mašni pridigi je tudi kardinal Rode opisal zgodovino province. Med drugim pa je spomnil: »Sestra usmiljenka predstavlja nov lik žene v Cerkvi. Doslej je veljalo, da je ženska lahko žena in mati ali redovnica za samostanskimi zidovi. Vincencij ji odpre tretjo možnost: žena, posvečena Bogu, ki živi v skupnosti z namenom, da služi ubogim iz ljubezni do Jezusa Kristusa.«



Vprašal se je, ali so danes, ko je država dejansko prevzela področja zdravstva in izobraževanja, redovne skupnosti, ustanovljene za skrb bolnikov in revnih, odveč? So izgubile svoj pomen in razlog za svoj obstoj? »Nikakor. Kajti vsaka civilizacija proizvaja nove oblike uboštva in nove bolezni. In tu ima svoje mesto in svojo vlogo krščanska ljubezen, ki je, kot pravi sv. Vincencij Pavelski, neskončno iznajdljiva. Tu, drage sestre, se odpirajo nova polja vaši dejavnosti in vaši ljubezni.«



Kardinal je prepričan, da bodo tudi v prihodnje dekleta občutljiva za njihov zgled in se bodo odločala za njihovo pot. Svoj nagovor je pomenljivo sklenil: »Gospod je zvest. V teh sto letih je bil z vami. Z vami bo tudi v prihodnje«.

Foto: Ivan Rampre, Jože Potrpin