Papež Benedikt XVI. je minuli ponedeljek v zasebno avdienco sprejel 100-letno italijansko nobelovko in doživljenjsko senatorko Rito Levi Montalcini. Znanstvenica judovskega rodu je najstarejša še živeča prejemnica nobelove nagrade, ki jo je za področje medicine prejea leta 1986. Leta 2001 je bila imenovana za doživljenjsko senatorko. Med drugim je tudi članica Papeške akademije znanosti.

Rita Levi Montalcini danes vodi ustanovo, ki jo je leta 1992 ustanovila s svojo sestro dvojčico Paolo (umrlo leta 2000) v spomin na njunega očeta Adama. Ustanova deluje pod geslom ‘Prihodnost za mlade’ in želi mlade generacije usmeriti na pot dela in študija. Od leta 2001 se ustanova prav posebej zavzema za ženske v Afriki.

Nevrologinja in nevrobiologinja Rita Levi Montalcini je bila rojena 22.aprila 1909 v Torinu. Leta 1986 je skupaj s Stanleyem Cohenom prejela Nobelovo nagrado za medicino in psihologijo. Rita in njena sestra dvojčica Paola sta bili rojeni v judovski družini. Njuna starša sta bila inženir in matematik Adamo Levi in njegova žena Adele Montalcini. Ko je njena varuška neozdravljivo zbolela za rakom, se je 19-letna Rita odločila za študij medicine. Študij je zaključila leta 1936.

Ko ji je bil zaradi judovskega porekla v času fašizma onemogočen dostop do akademskega položaja, se je preselila v Belgijo. Tik pred nemško invazijo se je vrnila v Italjo; med leti 1943 in 1945 je živela v firenškem podzemlju.

Po koncu vojne se je v begunskih taboriščih borila proti kugi in različnim epidemijam. Od leta 1969 do leta 1979 je v Rimu med drugim vodila laboratorij za celično biologijo Narodnega raziskovalnega sveta. Njeno raziskovalno delo je bilo osredotočeno na celične prenose podatkov in upravljalni mehanizmi rasti celic in tkiv. Odkrila je epidermalni rasni faktor (Epidermal Growth Factor, EGF), faktor rasti živcev, polipeptid, in skupaj z Victorjem Hamburgerjem vpeljala izraz ‘nevrotropin’. Nobelovo nagrado je prejela za izolacijo in karakterizacijo faktorja živčne rasti.