FOTO: Wikipedia

Na današnji dan pred 120 leti je umrl Giuseppe Verdi, najpomembnejši italijanski operni skladatelj in eden glavnih predstavnikov romantične opere, spominjajo pri STA. Verdi je bil umetnik neizčrpne domišljije, spevne melodike in glasbene karakterizacije ter izvrsten poznavalec glasu kot izraznega sredstva, njegove opere pa so danes jedro programov vseh opernih hiš po svetu.

Guiseppe Fortunino Francesco Verdi se je rodil 9. ali 10. oktobra 1813 v vasici Le Roncole pri Bussettu v pokrajini Parma. Kot otrok iz revne gostilniške družine je že zgodaj pokazal nadarjenost za glasbo. Šolal se je pri krajevnih učiteljih, pri 19 letih pa se je želel vpisati na glasbeni konservatorij v Milanu, ki se danes imenuje prav po njem, vendar ga niso sprejeli, ker naj bi bil prestar in naj bi imel premalo klavirskega znanja. Verdi je moral zato znanje pridobiti zasebno pri maestru Vicenzu Lavigni. Ostal je v Milanu in študiral pri maestru ter se začel seznanjati z italijanskim glasbenim gledališčem.

Pozneje je v milanski Scali leta 1839 uspel že s prvo opero Oberto. Njegova druga opera je propadla, saj jo je skladal je ob umirajoči ženi in otrocih, nato pa se je z zelo uspešno opero Nabucco začel njegov skladateljski vzpon vse do velikega trojčka Rigolleto, Trubadur in La Traviata, ki se mu je pozneje pridružila še Aida. Leta 1874 je Verdi napisal Rekvijem, poklon smrti in odrešenju.

Najlepše delo »dom za ostarele glasbenike«

Po dolgem premoru je znova začel skladati opero. V starosti je med danes 28 ohranjenimi operami napisal še dve mojstrovini, Othella (1887) in Falstaffa (1893). Skladatelj je bil vseskozi izredno pozoren na librete, ki so nastajali po predlogah velikih književnih mojstrov, kot so Hugo, Byron, Voltaire, Dumas in Shakespeare.

Med pomembne Verdijeve opere sodijo poleg omenjenih še Ernani, Macbeth, Luisa Miller, Siciljanske večernice, Simon Boccanegra, Ples v maskah, Moč usode in Don Carlo.

Zadnja leta življenja je skladatelj preživel v Milanu, kjer je za posledicami kapi umrl 27. januarja 1901. Pokopali so ga v skladu z njegovimi zadnjimi željami, brez glasbe ali petja. Pogreba se je na ulicah Milana udeležilo približno 28.000 ljudi.

Na vprašanje, katero je njegovo najlepše delo, je Verdi odvrnil, da dom za ostarele glasbenike, ki ga je ustanovil. Tja so prenesli njegovo truplo ob spremljavi Nabucca. V tej operi je izražena želja Italijanov po svobodi in zedinjenju. Kot velik domoljub je tudi sam podpiral gibanje za združeno Italijo.

Benedikt XVI.: Verdijev Rekvijem je glasbena katedrala

Upokojeni papež Benedikt XVI. je leta 2010 po koncertu Verdijevega Rekvijema v krajšem nagovoru italijanskega skladatelja označil kot »človeka, ki je vse življenje preučeval človeško srce, v svojih delih pa izpostavljal dramo človeškega obstoja. Njegova dela so polna nesrečnih duš, preganjanih, žrtev. To tragično videnje človeške usode odmeva v številnih delih njegovega Rekvijema, pri katerem se poslušalci soočijo z neizbežno resnico smrti in s temeljnim vprašanjem o minljivosti sveta.«

Verdi je v znamenitem pismu založniku Ricordiju samega sebe opisal kot »malce ateista«, priljubljeno pogrebno mašo pa je zložil kot glasen klic večnemu Očetu, kot poskus, da bi preglasil krik obupa v očeh smrti, da bi znova odkril dih življenja, ki izzveni v tiho in občuteno molitev: Libera me, Domine.

Ta »glasbena katedrala« je po besedah Benedikta XVI. »neke vrste duhovna drama človeka pred vsemogočnim Bogom, drama človeka, ki ne zmore ubežati večnemu vprašanju o lastnem obstoju«.