Br. Roger je želel v najtemnejšem obdobju 20. stoletja v Evropi utreti novo pot. Leta 1940 je izbral vasico Taizé v francoski pokrajini Burgundiji, da bi na nov način izkusil občestvenost: bratstvo in solidarnost med različnimi generacijami, narodi in celo veroizpovedmi. Skupnost v Taizéju je zaslovela po vsem svetu, prav tako tudi njen ustanovitelj Švicar Roger Schutz (1915–2005). Kot v zapisu za avstrijski Kathpress spominja njihov sodelavec Alexander Brüggemann, danes mineva natančno 20 let od nasilne smrti karizmatičnega voditelja.

Protestantska bratovščina iz Taizéja se je skozi četrt stoletja razvila v prvo ekumensko redovno skupnost v zgodovini Cerkve – in magnet za milijone mladih z vsega sveta.

Fenomen brata Rogerja je bil že pogosto opisan: rodil se je kot sin kalvinističnega pastorja v švicarski Juri, kot deveti otrok v družini. Sprva ni občutil posebne povezanosti z vero. Pozneje je bil vedno hvaležen, da je bila vera drugih družinskih članov, recimo babice Marie-Louise, dovolj močna za celotno družino. In že v otroških letih se je od svojega molčečega očeta in ljubeče babice naučil, da lahko tudi protestantje molijo v katoliški cerkvi in se tam povežejo z Bogom.

Rogerjevo otroštvo je bilo polno glasbe, klavirja, pogovorov, sprehodov in srčne gostoljubnosti, pa tudi bolezni. Roger je sam hudo zbolel za tuberkulozo in nekaj časa lebdel med življenjem in smrtjo. Leta pozneje, ko je tudi njegova ljubljena sestra Lily neozdravljivo zbolela, si je močno prizadeval za bližino Boga – in šele v tem globokem hrepenenju je spoznal, da že ima vero. Njegov poznejši študij teologije je bil zanj bolj sredstvo kot užitek. Dejavna ljubezen do bližnjega v zaupanju v Boga – to je odtlej postala njegova strast.

Romarji še vedno radi obiskujejo Taize. FOTO: Katoliška mladina/arhiv Družine

Taizé – propadajoča vinorodna vas

Med drugo svetovno vojno (1939–1945) je Švicar iskal prostor, kjer bi živel v občestvu s podobno mislečimi ljudmi in obenem nudil pomoč vojnim beguncem. Kot spominjajo pri Kathpressu, je poleti 1940 odkril samotno vinorodno vas Taizé v bližini nekdanjega samostana v Clunyju: to je bila propadajoča, duhovno zapuščena vasica, le nekaj kilometrov oddaljena od razmejitvene črte med nacistično okupiranim območjem in t. i. svobodno Vichyjsko Francijo. Tu je Roger skrival judovske in politične begunce, toda leta 1942 so ga obsodili in prisilili, da se je vrnil v Švico.

Med neomajna prepričanja ustanovitelja Taizéja sodi osvoboditev od sleherne prtljage.

Leta 1944 se je naposled začelo dogajati nekaj, kar se je sprva zdelo celo nekoliko pohujšljivo, kmalu pa je doseglo presenetljiv uspeh po vsem svetu: protestantska bratovščina iz Taizéja se je skozi četrt stoletja razvila v prvo ekumensko redovno skupnost v zgodovini Cerkve – in magnet za milijone mladih z vsega sveta, praznovanje vere, nenehno krščansko iskanje. Za papeža Janeza XXIII. (1958–1963) je bil Taizé »mala pomlad«, br. Roger pa gonilna sila ekumenskega gibanja. Vsi papeži odtlej cenijo protestante in si prizadevajo za dialog z njimi, pišejo pri Kathpressu.

Br. Roger si je vedno vzel čas za vsakega človeka v njegovih velikih in majhnih potrebah. FOTO: Tamino Petelinšek/arhiv Družine

Zaboden med večerno molitvijo

Med neomajna prepričanja ustanovitelja Taizéja, za katerega je bila gostoljubnost vedno najpomembnejša in ki si je vzel čas za vsakega človeka v njegovih velikih in majhnih potrebah, sodi osvoboditev od sleherne prtljage: nobene lastnine, nobenih imetniških pravic, nobenih privilegijev, nobenih računov in bilanc, nobene užaljenosti ali samozadovoljstva. Iskanje, po možnosti v pogovoru z mladimi – nenehno iskanje prave poti, zaupanje v Njega, h kateremu je to iskanje usmerjeno: Boga.

Br. Roger je pridigal in živel življenje v svobodi in zaupanju v Boga.

Br. Roger je pridigal in živel življenje v svobodi in zaupanju v Boga. Morda je to eden od razlogov, zakaj se taizejska pustolovščina tako uspešno nadaljuje tudi potem, ko je njen ustanovitelj 16. avgusta 2005, pred natančno 20 leti, umrl tako nesmiselne smrti: iskalca miru in mirovnika Rogerja Schutza je v starosti 90 let med večerno molitvijo v taizéjski cerkvi, obkroženega z brati in mladimi, ki so molili, zabodla duševno neuravnovešena Romunka. Sobratje so ga tiho odnesli iz cerkve, občestvo pa je nadaljevalo z molitvijo: tako kot je br. Roger dejansko vedno iskal pot s pomočjo molitve.