Devetindvajseto od tridesetih svetih maš pod okriljem pobude Vseposvojitev, ki se na trideset zaporednih prvih petkov darujejo za slovenske mučence, žrtve komunističnega nasilja, je s somaševalci daroval župnik v Ihanu dr. Andrej Marko Poznič, moralni teolog in publicist.

Prvih 26 svetih maš na prve petke je bilo poimensko darovanih za slovenske mučence, zadnje štiri pa imajo splošnejši namen: junijska je bila darovana s prošnjo za uspeh beatifikacijskega postopka, julijska za vse slovenske mučence, na prvi petek v septembru pa sledi še trideseta sveta maša: za mučence in njihove rablje.

FOTO: Tatjana Splichal

Voditeljica pobude Vseposvojitev Romana Bider je v uvodnem nagovoru med drugim dejala: »Danes se priklanjamo velikanski množici neznanih slovenskih mučencev, usmrčenih brez sodnih postopkov, zakopanih v prikritih grobiščih, brez identitete, brez imena, brez groba in brez spomina.«

Poznič: Obnašamo se kot skopuh

Dr. Andrej Marko Poznič je v pridigi o slovenskih katoličanih razmišljal s prispodobo skopuha: »Skopuh je tisti, ki ne zna uporabiti svojega denarja takrat, ko je to potrebno. Ko je izdatek velik, ko moraš poseči v rezerve, ki jih imaš, zato da rešiš situacijo, ki je nastala v življenju in zahteva od tebe neko materialno žrtev, v našem konkretnem primeru denarno žrtev. Skopuh je tisti, ki sedi na gori denarja, pa ga ne da ne za dobra dela, ne zase, ne za drugega, ampak najde svoj užitek v tem, da je denar na kupu in da tam propada. Ker denar na zemlji, je rekel Jezus, vedno propada.«

FOTO: Tatjana Splichal

»Vprašali se boste, kaj ima skopuh z današnjim srečanjem, kjer je v našem spominu neprešteta množica ljudi, ki so dali svoje življenje za očetnjavo, zarod in za vero,« je nadaljeval. »Dragi bratje in sestre, ali se ne obnašamo mi kot skopuh, ki se noče sklicevati na to množico, ki je seme novih kristjanov, ker so to naši mučenci, naš kapital in mi smo v situaciji, kjer potrebujemo izredna sredstva, da jo rešimo? Saj ne govorimo samo o naših materialnih stiskah. Govorimo najprej o naših duhovnih stiskah. Bolj kot kdajkoli v naši zgodovini smo postali brezverci. In mi, ki smo tukaj zbrani, marsikdo bi moral zase reči, da je mlačnež. In Bog ima hladnega rajši, toplega rajši kakor mlačneža,« je opozoril.

Mučenci so naš kapital

»Ali ni zdaj trenutek, ko moramo nehati biti skopuhi in poseči po kapitalu, ki nam ga je krvava ateistična revolucija v najtemnejšem času naše zgodovine podarila, ker je Bog žel strašno žetev mučencev za takrat, ko bomo potrebovali? In zakaj se obnašamo kot skopuhi do naših mučencev?« je razmišljal. »Morda zato, ker se bojimo, da nam bodo očitali, da smo verni in da se sklicujemo na zasluge drugih zato, da bi naše duhovno stanje ozdravili z milostmi in zasluženjem, ki jih lahko izprosijo ti, ki pod oltarjem kličejo Gospoda, naj poravna račun.

Dragi bratje in sestre, zakaj bi se bali tega? Saj drugi ne verujejo! Mi pa, ki stojimo v tradiciji Cerkve, ki od začetka pravi, da so mučenci seme novih kristjanov in morda seme novih kristjanov v nas, ki potrebujemo spreobrnjenje, v nas, ki smo pri Bogu zaradi naših grehov do grla in še čez zadolženi, oni pa nam lahko izprosijo milost tega, kar danes potrebujemo. Zakaj bi se torej bali? Ker bi kdo hotel reči, da bo naš narod bolj razklan in da ne bomo v liniji neke sprave, ki je lažniva sprava, ker ne upošteva ne resnice ne pravice, ni ne poštena in ničesar ni drugega kakor samo pokrivanje z besedami rane, ki so jo takrat s krvjo zarisali v naše narodno telo?

FOTO: Tatjana Splichal

Ne bomo se po poti laži, sprenevedanja in pozabljanja spravili s svojim spominom. Kajti tisti ljudje, ki so se pobijali 80 let nazaj v vojnah, so že danes skoraj vsi mrtvi. Torej ne gre za naš prepir v tem smislu, ampak za to, da smo Slovenci skregani s svojim lastnim spominom, ker ne poznamo, zakaj je kdo umiral, zakaj je kdo bil kriminalec, zakaj so oni do današnjega dne taki, da gledajo proč in se nočejo spreobrniti. Ne bodimo kakor skopuhi, ki se sramujejo tistih, ki jih držijo pri življenju. Oni nas hranijo, oni se pretakajo v naši veri in mnogi od njih nimajo imena. Preveč jih je.

Poznamo jih nekaj in izbrali smo jih nekaj kot nosilce množice tistih, ki so bili v nočeh tistih strašnih dni pobiti na račun tega, da bi se lahko morda nekoč uprli brezboštvu in komunizmu. Spomnimo se tistih, ki jih je tudi množica, morda bolj prešteta, morda bolj poimenovana, slovenske narodne vojske domobrancev, ki so bili pobiti v času takoj po zmagi v mesecu maju in juniju 45. leta. Pozabljamo pa – in jih morda sploh nimamo v zavesti – na mnoge druge, ki so jih od 45. leta naprej posamič iskali in jih tudi ubili zato, ker so bili hrbtenica naše krščanske skupnosti in našega naroda. Ker so bili Slovenci, ker so bili kristjani in ker so že zaradi tega motili takratne in sedanje ateiste, ki so na oblasti,« je spomnil.

Prosimo jih za svoje spreobrnjenje

»Težko se je spomniti take množice, in vendar nas Cerkev vedno uči, da moramo svoj spomin razširjati, kajti takrat, ko širimo svoj spomin, širimo svoje srce. Spomnimo se še enega in še enega in naše srce se razširja, bolečina se zmanjšuje in zavest, da je naš kapital dobro naložen in da nam lahko prinaša obresti, ki jih danes najbolj potrebujemo. Zato je prav, da se zbiramo k takim svetim daritvam zato, da povežemo naše mučence najprej z daritvijo našega Gospoda, ki je umrl zaradi naših grehov. Vemo, da nam ta daritev prinaša življenje.

In če se sklicujemo na tiste, ki so nam blizu, ki se jih spominjamo, ker smo morda kakšnega celo poznali, potem ima naša molitev priprošnjika, ki je oseben, ki je močnejši in ki nam prinaša večje sadove. Samo če se bomo spreobrnili k življenju, k našemu Gospodu, se bo ta daritev prelila v naš narod in mu prinašala spremembo, po kateri hrepenimo. Po isti poti kakor so hodili zdaj 80 let, ne moremo več hoditi. Vrnimo se rajši še malo nazaj, 1300 let je že naš narod katoliški – in po tej poti smo zmagali vsako preizkušnjo, smo se prebili skozi vsako krizo in obstali. Zato je pomembno, da molimo in prosimo: 'Pomagajte nam! Prosite za nas našega vsemogočnega Očeta!' Ker mi smo bolni, ker mi potrebujemo spreobrnjenje, ker mi ne smemo biti mlačni, ker mi smo tisti, ki držimo v naši sredi spomin prižgan zato, da prinaša upanje, da prinaša življenje.«

FOTO: Tatjana Splichal

»Dragi bratje in sestre, kaj pomaga skopuhu vse tisto premoženje? Kaj pomaga nam imeti množico mučencev, če se nikoli ne obrnemo nanje? Bodimo torej spodbujevalci vsakega, ki veruje, da se obrne na naše mučence in se nanje nasloni, ko je treba delati za prenovo in obstanek našega naroda in njegove vernosti tukaj in zdaj,« je sklenil Poznič.

Znova odmevala pesem Gregorja Čušina

Ljudsko petje je vodil p. Vid Lisjak, za orglami je bila organistka Ana Kresal. Svojo pesem je tudi tokrat prebral Gregor Čušin:

Še nekaj utrinkov si oglejte v fotogaleriji Tatjane Splichal:

Celotna sveta maša je na voljo na spodnjem posnetku: