Osemindvajseto od tridesetih svetih maš pod okriljem pobude Vseposvojitev, ki se na trideset zaporednih prvih petkov darujejo za slovenske mučence, žrtve komunističnega nasilja, je s somaševalci daroval frančiškan br. Miran Špelič.

Prvih 26 svetih maš na prve petke je bilo poimensko darovanih za slovenske mučence, zadnje štiri pa imajo splošnejši namen: junijska je bila darovana s prošnjo za uspeh beatifikacijskega postopka, julijska za vse slovenske mučence, na prvi petek v avgustu bo sveta maša za neznane slovenske mučence ter v septembru za mučence in njihove rablje.

Zbrane je v uvodu pozdravila voditeljica pobude Vseposvojitev Romana Bider. FOTO: Tatjana Splichal

»Naš skriti zaklad«

Voditeljica pobude Vseposvojitev Romana Bider je v uvodnem nagovoru premišljevala o človeški dvojnosti: kot je dejala, je človek po eni strani »bitje, ki je iznašlo Kočevski Rog, Macesnovo Gorico, Teharje, Hudo jamo in vse Golgote tega sveta«. Po drugi strani, tako Bidrova, pa je tudi »bitje, ki lahko ostane neomajno zvesto najvišjim vrednotam, kot so Bog, vera, resnica, mati, domovina, tudi za ceno svojega življenja«.

S sinočnjo sveto mašo so se po njenih besedah »priklonili nepreštevni množici slovenskih trpinov, mučenih, umorjenih, zamolčanih, oklevetanih in še danes nepokopanih, ki so za svoje vrednote umirali dostojanstveno, z molitvijo na ustnicah«. Bidrova je poudarila, da so nam »s svojo podobnostjo Jezusu Kristusu zapustili velikansko duhovno dediščino, ki nas čaka pri Bogu«. Ta duhovna dediščina slovenskih mučencev je naš skriti zaklad: tu in tam se že zasvetlika, kot na primer pred petintridesetimi leti ob rojstvu naše države, je spomnila govornica in zbrane povabila: »Odkrivajmo ta zaklad, ki lahko poživi našo prihodnost.«

Br. Miran Špelič. FOTO: Tatjana Splichal

O veri apostola Tomaža

Br. Miran Špelič je v pridigi spomnil na včerajšnji god apostola Tomaža, »ki ga po krivici označujemo za nevernega«, in v nadaljevanju predstavil »zanimivo zgodbo njegove vere«, ki jo je izpovedal potem, ko je videl Jezusa: »Torej je vernik.« Br. Miran je nato potegnil vzporednico med Tomaževo zgodbo in 30 mašami za slovenske mučence z besedami: »Še dobro, da nismo videli.« Dolgo časa niti nismo slišali, počasi pa so se vendarle začeli pojavljati glasovi in ljudje smo z grozo zagledali posledice tragičnih dogodkov. In kje je tu vera?

Pri Tomažu je šlo, tako br. Miran, »za zmago življenja«, pri poboju slovenskih mučencev pa je šlo za poskus, da bi zmagala smrt, toda to se ne more zgoditi. Špelič je v nadaljevanju predstavil osebno zgodbo o svojih treh stricih, enem partizanu in dveh domobrancih. Kot pravi, se o njih »preprosto ni govorilo«. Šele okoli nove maše je izvedel nekaj stvari: da je tudi sam del te plati slovenske zgodovine. Po naročilu sorodnice je nato kot novomašnik mesec dni maševal za pokojne strice, kar primerja z zgodbo apostola Tomaža: počasi je lahko vstopil v bolečo zgodbo slovenskega naroda, »kot sorodnik, potomec tistih, ki so bili na eni in na drugi strani«, potrebo po spravi pa izraža tudi njegovo ime.

Zbrano pri sveti maši ... FOTO: Tatjana Splichal

Želimo si miru, sprave in odrešenja

Zdaj, je poudaril pridigar, je treba te zgodbe pripovedovati, kakor so pripovedovali apostoli: »Gospoda smo videli.« To pa zato, da bi prišli do miru in sprave. Apostoli so s pripovedovanjem krepili Tomaževo vero, nato je v zgodbo stopil še sam Jezus. In to potrebujemo, za to prosimo tudi danes. S pripovedovanjem bolečih zgodb o slovenskih mučencih odpiramo pogled v odrešenje.

Kristus je na križu zelo trpel, toda s tem trpljenjem je na svet prinesel življenje. Tega danes izgubljamo, zato moramo pripovedovati zgodbe in prositi Kristusa, naj se nas dotakne in tudi nam ponudi svoje rane.

Naj nas zgled apostola Tomaža in slovenskih mučencev pripelje bliže Kristusu!

Apostol Tomaž je po izpovedi svoje vere to nosil po vsem svetu, »praktično do konca sveta«, kjer je dal tudi življenje za Kristusa. Umrl je zato, ker ga je nek vladar občutil kot grožnjo: njegovega imena ne poznamo, je spomnil br. Miran, za Tomaža in Kristusa pa je slišal ves svet. Jasno je torej, da evangelija ni mogoče zatreti z nasiljem, to nasilje se slej ko prej obrne proti nasilnežu. In na koncu ima tudi nasilnež možnost, da se spreobrne. Zanj si ne želimo maščevanja, pač pa si za vse želimo miru, sprave in odrešenja. Naj nas zgled apostola Tomaža in slovenskih mučencev pripelje bliže Kristusu!

Dekliška vokalna skupina Žeklice s Tromostovja pod umetniškim vodstvom Mihe Zupanca Kovača. FOTO: Tatjana Splichal

Sinočnje bogoslužje so z glasbo oplemenitili Dekliška vokalna skupina Žeklice s Tromostovja pod umetniškim vodstvom Mihe Zupanca Kovača in organistka Ana Kresal, svojo pesem je tudi tokrat prebral Gregor Čušin.

Gregor Čušin med branjem svoje pesmi. FOTO: Tatjana Splichal

Molitev za uspeh beatifikacije

Po sveti maši so zbrani med tradicionalnim druženjem v atriju voščili p. Vidu, ki je v teh dneh obhajal 70. rojstni dan. Voščilu se pridružujemo tudi s spletnega uredništva Družine: Bog Vas živi, dragi p. Vid!

Celotna sveta maša je na voljo na spodnjem posnetku: