Tako je škof dr. Peter Štumpf v soboto, 17. oktobra, v župnijski in stolni cerkvi Marijinega vnebovzetja v Kopru v pridigi pri slovesni maši ob začetku praznovanja 50-letnice obnovitve in povečanja Koprske škofije pozdravil in nagovoril zbrano občestvo duhovnikov, redovnikov in vernikov iz vseh koncev škofije.

Osrednja misel in želja srečanja ob oltarju je namreč bila utrjevati in se veseliti enosti škofijskega občestva: »Vsi skupaj, od Bovca do Sečovelj, od Mirna do Zavratca smo eno v Kristusu.« Zbrane na začetku je pozdravil generalni vikar Slavko Rebec. Prepeval je stolni pevski zbor z gostujočimi pevci iz obalnih zborov. Pri maši je škof dr. Peter Štumpf blagoslovil sveče in hlebce kruha, ki so jih po bogoslužju prevzeli predstavniki župnij in redovnih skupnosti. Sveča, bo v župnijskih cerkvah zagorela kot znamenje njihove zazrtosti v Jezusa Kristusa. Hlebček, ki ga bodo razdelili ljudem jutri po glavni župnijski maši, pa naj bo znamenje edinosti med njimi v Kristusu.

Blagoslov sveč in kruha, ki so jih ponesli na župnije. FOTO: Jože Potrpin

Starodavne korenine

Zgodovina koprske škofije seveda sega mnogo dlje od zadnjih 50 let. Že zelo zgodaj se omenja škof v Kopru, in sicer leta 599. Na sinodi v Rimu leta 680 pa ni bilo več škofa iz Kopra, kar pomeni, da škofija ni več obstajala. Ves zgodnji srednji vek molči o tem, da bi bil škofijski sedež v Kopru zaseden.

Ko so domačo besedo izganjali iz javnosti, je živela v molitvi, verouku, pridigi in pesmi. (škof Peter Štumpf)

Mesto Koper ponovno dobi lastnega škofa v času papeža Aleksandra III. leta 1187. V obdobju Avstroogrske pride do ukinitve koprske škofije. Mesto Koper vseeno doseže, da se bo novi škof imenoval tržaško-koprski in bo cerkev v Kopru konkatedralna. Od časa cesarja Jožefa II. do konca II. svetovne vojne je sledilo obdobje velikih političnih in gospodarskih sprememb, osebnih in narodnostnih preizkušenj.

Povezanost vere in slovenstva

Škof Štumpf se je tako v nadaljevanju s hvaležnostjo ozrl na pot prednikov. »Na Primorskem sta vera in slovenstvo globoko povezana. Ko so domačo besedo izganjali iz javnosti, je živela v molitvi, verouku, pridigi in pesmi. Družine so predajale vero in jezik, pevci ohranjali pesem, vrli bralci prinašali knjige v domove. Duhovniki in verniki so za zvestobo svojemu narodu nosili posledice. Prav iz te izkušnje raste naša dolžnost, da spoštujemo jezik in dostojanstvo tudi drugih narodov.«

Koprska škofija se ponaša s starodavno zgodovino. FOTO: Jože Potrpin

»Po spremembah državnih meja po drugi svetovni vojni so naši kraji izgubili škofijska središča v Gorici, Reki in Trstu,« je nadaljeval škof Štumpf. »Leta 1965 so bili ponovno povezani v apostolsko administraturo pod škofom Janezom Jenkom. Sedemnajstega oktobra 1977 je bila koprska škofija obnovljena in povečana. Zahvaljujemo se škofom Janezu Jenku, Metodu Pirihu in Juriju Bizjaku ter vsem duhovnikom, redovnikom, redovnicam in laikom, ki ste s svojim služenjem ohranjali in negovali njeno življenje.«

Bogati sadovi

In kje so naši predniki našli moč za vztrajanje? V bližini z Jezusom in Cerkvijo, je poudaril škof Štumpf: »Mnoge sadove njihovega dela uživamo danes, čeprav oni sami niso mogli videti vsega, kar bo iz njihove setve zraslo. Takšna setev je bila skrb duhovnikov, ki so že pred obnovitvijo škofije pripravljali veroučne priročnike in duhovne tedne za srečanje mladih s Kristusom. Takšna setev je bilo tudi življenje vipavskega Malega semenišča, ki je v povojnih razmerah vzgajalo fante, ki so čutili klic v duhovništvo. Mnogi dobrotniki so ga – in ga še podpirajo z delom, darovi in molitvijo.«

Za vsem tem so ljudje, ki darujejo svoje sposobnosti, čas in srce. (škof Peter Štumpf)

»V Škofijski gimnaziji Vipava in Dijaškem domu ta skrb za mlade živi naprej: da bi pridobivali znanje, zoreli v veri in odkrivali svojo poklicanost,« je nadaljeval škof. »Sadovi evangeljske setve se kažejo tudi tam, kjer beseda doseže ljudi na njihovem domu in kjer pomoč olajša njihovo stisko. Na ozemlju škofije je začela izhajati Družina, ki je danes prerasla v veliko založniško hišo. Ognjišče z revijo, radiem in založbo povezuje oznanjevanje z dobrodelnostjo; sodelavci škofijske, območnih, dekanijskih in župnijskih Karitas pa dajejo pomoči človeški obraz.«

Oglejte si galerijo fotografij (FOTO: Jože Potrpin)

»Za vsem tem so ljudje, ki darujejo svoje sposobnosti, čas in srce. Hvala vam, ker vaša vera postaja bližina mnogim. Dragi duhovniki, vaše služenje se nadaljuje v oznanjevanju Božje besede, obhajanju zakramentov in spremljanju ljudi v veselju in preizkušnjah. Skupaj z verniki ohranjate življenje vere, ki smo ga prejeli od prednikov,« je poudaril škof Štumpf.

V prihodnjih letih se bodo morali duhovniki in župnije tesneje povezovati. (škof Peter Štumpf)

Pogled v prihodnost

Ob hvaležnosti za prehojeno pot so se zbrani s škofom Štumpfom ozrli tudi v prihodnost: »Želimo, da bi se tudi prihodnji rodovi zbirali ob Gospodovi mizi in poslušali njegovo besedo. Vendar nas skrbi vztrajno upadanje rojstev, manj prejemnikov zakramentov in duhovnih poklicev. Duhovniki se starajo, nekateri so tudi bolni. Od mnogih smo se že poslovili. Njihovo zvestobo ohranjamo v hvaležnem spominu in molitvi. Hkrati pa bodimo pozorni na mlade, ki jih Gospod tudi danes kliče v duhovništvo in redovništvo. Molimo in jih spremljajmo, da odgovorijo svobodno in velikodušno.«

»To skrb prinašamo pred milostnega Boga, ki pozna naše župnije, družine in vsakega posameznika. V prihodnjih letih se bodo morali duhovniki in župnije tesneje povezovati. Potrebovali bomo potrpežljivost in pripravljenost, da odpremo srce tudi ljudem iz sosednjega kraja. Naše odločitve naj vodi želja, da bo vsak lahko slišal Božjo besedo, prejemal zakramente in našel nekoga, ki mu bo prisluhnil. Posebej blizu želimo ostati bolnim, starejšim, osamljenim in ljudem v oddaljenih krajih.«

Prepeval je stolni pevski zbor z gostujočimi pevci iz obalnih zborov. FOTO: Jože Potrpin

Nebeški zavezniki

Ob jubileju se je škof nenazadnje še posebej priporočil svetemu Hieronimu, glavnemu zavetniku škofije, svetemu Nazariju, zavetniku Kopra in njegovemu prvemu škofu ter svetima Mohorju in Fortunatu, oglejskima mučencema. Zahvalo in prošnjo pa je položil tudi pred Blaženo Devico Marijo. »Sveta Gora je opora družinam in trpečemu narodu, Marija v Logu spremlja Vipavsko dolino, Strunjan zbira romarje različnih jezikov. Naša stolnica Marijinega vnebovzetja in druga njena svetišča v škofiji ohranjajo molitev rodov. Z Marijo se zahvaljujemo za vero, narodnost, obnovljeno škofijo in vse, ki v njej živite, molite in služite. Njeni priprošnji izročamo prihodnost vseh ljudi na svoji zemlji. Naj geslo tega leta postane naše življenje: eno v Kristusu,« je škof Štumpf sklenil svoj nagovor.