Z nekrščanske strani je prišel glas, da bo po odhodu dr. Rodeta v Sloveniji dolgčas. To se da povedati tudi drugače: da bo brez njega Slovenija bolj provincialna.

Ne gre toliko za sproščeno svetovljansko kretnjo, ki jo je ta škof prinesel v še trajajočo slovensko socialistično zamorjenost. Gre za dva nova psihološka standarda, ki ju je vpeljal v našo javno klimo: tako rekoč drugačen tip Slovenca in drugačen tip kristjana.

Slovenstvo in krščanstvo sta mu bili namreč primarni kategoriji.

Zakompleksan Slovenec, poln manjvrednosti pred tujim, s polovično narodno zavestjo, z liberalno polzavestjo - to dr. Rode gotovo ni bil. In zakaj naj bi bil zakompleksan pred domačim, recimo pred Cankarjem, ki bi bil za nas le prežalostno sveto pismo? V tem škofu si čutil nekaj, kar bi prej pričakoval v slovenskem vodilnem politiku: skrb za usodo slovenskega naroda. Kateri republiški predsednik je na primer doslej opozoril na naš demografski zaton, na naše biološko izumiranje?

A dr. Rode tudi ni bil zakompleksan kristjan, ki bi postavljal greh pred milost in smrtno tesnobo pred vstajenjsko gotovost.

Če lahko v kristjanu razločujemo dva tipa, recimo getsemanskega (Getsemani, vrt Gospodovega trpljenja) in taborskega (Tabor, gora njegovega poveličanja) - getsemanskega, ki mu evangelij komaj more prekriti občutje življenjske tragičnosti, in taborskega, ki ga ožarja predvsem zaupanje v Previdnost in vera v Vstajenje - je bil dr. Rode gotovo kristjan taborskega tipa: veder, še več, optimističen kristjan. In tako je v današnji slovenski slovar, poln vsega mogočega uvoza - iz fenomenologije, psihoanalize, lacanizma, budizma - ta nečak velikega Breznika vnesel eno od praevangeljskih besed: besedo RADOST. Slovenci smo se mu zdeli žalostni in depresivni, kakor smo se zdeli tržaškemu škofu Bellomiju: rekel nam je, da se moramo bolj veseliti življenja.

Dr. Rode je vnašal v našo duhovno medlost ne samo - in to je kot škof moral - sporočilo "večnega evangelija", ampak tudi občutje zdrave tostranskosti. Dovolj se je spomniti na njegovo odprtost umetnosti, od literature do slikarstva. Nekaj prikupno simboličnega vidim v tem, kako je med vožnjo v avtu, med občudovanjem slovenske pokrajine s svojim šoferjem molil rožni venec.

Ja, dr. Rode je vnesel med nas, v to spovračajočo se dolino šentflorjansko, nekaj prešernovsko slovenskega in nekaj renesančno krščanskega.

Dr. Rode, učil si nas biti drugače Slovenci in drugače kristjani. Hvala!