Pismo iz Haaga

V velikih nizozemskih mestih se starši tukajšnjih štiriletnih prvošolčkov znajdejo pred pomembnim vprašanjem: kako otroka spraviti na pravo šolo? Na videz dokaj elitistična dilema, vendar kateri oče in mati svojemu naraščaju ne privoščita najboljšega začetka šolske kariere? Še posebno, ker je izbira omejena na dve možnosti. Šole delijo na bele in črne in bele so boljše kot črne.

Na belih je delež šolarjev, katerih starši prihajajo iz tujine, zanemarljiv. Ne glede na barvo kože so šole z več kot 60 odstotki tujcev »črne« in s tem dobijo pečat zaostalosti. Po večini so v revnejših četrtih, kjer tudi nizozemski otroci izhajajo iz socialno šibkejših družin. Oboji šolsko pot začenjajo z velikimi zaostanki. Delno že pri jeziku, poznanju okolice in tudi pri gibalnih spretnostih. Tako se dogaja, da štiriletniki ob vstopu v šolo govorijo polomljeno nizozemščino, pa tudi njihov materni jezik je zanje omejen na »hišni« besednjak. Zaradi neznanja jezika trajaj...