Medtem ko velika večina Slovencev tako ali drugače uživa dopustniške dni, je za nekatere duhovnike čas pospravljanja in selitev. Odhajajo v drugo župnijo. Z drugimi besedami – odhajajo na drugo delovno mesto. Če smemo tako poimenovati duhovništvo. Postati duhovnik namreč pomeni biti v vsem na voljo ljudem. Z vsem svojim bitjem in ves čas. Duhovnikovo delo se zato ne more primerjati z navadnim delom, ki traja osem ur dnevno. Podobno kakor starši ne morejo biti v tej vlogi le nekaj časa.

Postati duhovnik pomeni tudi obljubiti pokorščino škofu ordinariju. Naj se sliši še tako starokopitno, vendar teza drži in obljuba pokorščine je sestavni del obreda mašniškega posvečenja. Za škofa torej teoretično ne bi smelo biti težav pri oblikovanju »kadrovske politike« v škofiji, povedano drugače, pri razmeščanju duhovnikov na župnije in pri imenovanju na odgovorna mesta v službi Cerkve. Pa ni vedno tako. Da se včasih lahko hudo zaplete, so v prejšnjih številkah Družine potrdili tako škof...