Benedikt XVI. je kljub svoji veliki ponižnosti imel več kot dovolj razlogov, da bi svojemu nekdanjemu kolegu na univerzi v Tübingenu Hansu Küngu, ko ga je (če ga je …) zaprosil za avdienco, odgovoril z zvenečim »ne«. S svojimi knjigami in nastopi je ta presamozavestni teolog spodbijal temelje prav tiste katoliške vere, katero je bil kardinal Ratzinger kot prefekt Kongregacije za verski nauk dolžan braniti. Do velikega Janeza Pavla II. je bil Küng ozkosrčno neizprosen: očital mu je, kar se mu je dalo kot papežu očitati, tja do smešne trditve, da je zamoril vse življenje v katoliški Cerkvi. A še nekaj je bilo, kar bi bilo moralo izkopati prepad med nekdanjima kolegoma in prijateljema: Küngova izjava, da je izvolitev kardinala Ratzingerja za novega papeža »velika zmota«.

Si je po vsem tem res upal zaprositi za avdienco? Če si je, potem daje ta poteza misliti na lastnost, ki jo je ob visoko inteligentnem mislecu in nedvomnem kristjanu težko zapisati s pravim imenom, a ki gotovo...