»Vi imate vero, kajne? Veste, jaz je pa nimam,« mi je po nekem skupnem nastopu pred leti s tihim, resnobnim glasom rekel Dane Zajc. »Ampak čemu potem vaše pesmi? In odkod verz ‘je pot na goro, ki je ni’? Mar ni v njem izrečena vsa drama verovanja?« sem hitel z rumenokljunimi vprašanji, ki so hotela bolj dokazovati kot spraševati. Sledil je edini pošteni odgovor, ki ga je moč dati na to: molk. Morda je imel pesnik prav. Ne vem. Pravzaprav vem danes še manj kot takrat, kako je z vero, njegovo in mojo, v najglobljem osebnem smislu, ki je edini zares pomemben. Tega najbrž ni mogoče zares vedeti, tako kot ni mogoče človeka strpati v statične psihološke profile ali literarnoznanstvene šablone. In prav gotovo poezija ni na svetu zato, da bi jo precejali skozi cedilo konfesionalne regularnosti; njena edinstvena moč je v tem, da odpira prav tista vprašanja, na katera si lahko odgovarjamo le z molkom; vprašanja, pred katerimi navadno bežimo v praktična opravila ali našemu času tako ljubo neob...