Moje ime je nepomembno. Imam okoli trideset let in že štiri leta živim v skupnosti, zahvaljujoč pomoči dobrih ljudi in moje mame, ki so mi stali ob strani v najtežjih trenutkih. Prvi problemi na moji življenjski poti so se pojavili zgodaj, ko sem bil kot najstnik poln vprašanj, na katera nisem imel odgovora. Ker mi je manjkal nekdo, komur bi lahko vse to zaupal, me je to približalo skušnjavam, ki mi jih je ponujal svet okoli mene. V iskanju odgovora in v dokazovanju samemu sebi, da lahko sam premagam negotovost in strahove, sem začel to izražati tako, da sem želel biti drugačen od drugih. Vedno sem hodil proti toku in si iskal družbo enako mislečih, ki je bila, jasno, starejša. Z vsem tem sem želel postati v očeh drugih »nekdo« in tako prikriti resnico: osamljenost, strah, nesprejemanje sebe, kakršen sem. Zaradi zaslepljenosti z merili, ki so jih krojili drugi, se nisem zavedal svojih darov. Ta pot me je kmalu pripeljala v svet mamil. Omamljenost mi je pomagala bežati od bremena, k...