Svet se ne bo končal s tako ali drugačno katastrofo, ampak s prihodom Sina človekovega. Kar je napovedal, se je tudi zgodilo: napovedal je trpljenje in je trpel, nasilno smrt in je umrl, a tudi vstajenje in je vstal! Zaupajmo v njegovo besedo, ker bo prišel po nas. Torej ni več vzroka za strah, ampak za upanje. Leta 1989 je močan potres porušil številne stavbe v Armeniji, umrlo je trideset tisoč ljudi. Sredi tega opustošenja in zmede je neki oče pustil ženo v zavetju varnega doma in odhitel v šolo, kjer naj bi bil njegov sin. Toda poslopje šole je bilo sploščeno kot palačinka. Po začetnem šoku se je spomnil obljube, ki jo je dal sinu: »Ni važno, kaj se zgodi, vedno te bom prišel iskat!« Ko je pogledal na kup ruševin, ki so bile nekoč šola, se je zdel vsak trud brezupen, a obljuba, ki jo je dal sinu, mu ni dala miru. Spomnil se je, da naj bi bila sinova učilnica v desnem kotu stavbe. Stekel je tja in začel kopati po ruševinah. Vsi so mu govorili, da je njegov trud brez pomena in d...